Spomnimo. Amerika je na robu tako imenovanega fiskalnega prepada visela vse od leta 2010, ko se je iztekel rok trajanja Bushevega takojšnjega davčnega darila (bogatim) Američanom, lep Clintonov presežni proračunski griček blizu 250 milijard dolarjev v letu 2000 pa se je do konca prejšnjega desetletja spremenil v petkrat večjo luknjo. Dveletno podaljšanje veljavnosti zakona iz leta 2001 naj bi bilo pravšnje obdobje za pripravo trajnejše in družbeno pravičnejše obremenitve davkoplačevalcev ter smotrnejše porabe javnega denarja, a je izpuhtelo v nič zaradi kongresnih blokad in tudi Obamove preračunljivosti pred drugim predsedniškim mandatom. Čeprav je zdaj videti, kot da je v izčrpavajoči bitki z republikanskimi nasprotniki stari-novi predsednik uresničil eno volilnih obljub, je dejansko s skrajno zamudo dokončal delo, ki bi moralo biti opravljeno že vsaj pred letom dni. Ali ga je tudi slabo in celo katastrofalno, kot mu očitajo kritiki, še ni mogoče oceniti, ker na silo zadržani padec prek (fiskalne) pečine ne kaže morebitnih poškodb vitalnih narodnogospodarskih notranjih organov.
Nobena skrivnost ni, da se Evropa (brez Velike Britanije) in ZDA ne strinjata glede pomembnega kriznega zdravila: ali staviti na drastično varčevanje ali pa tudi z injiciranjem javnega denarja spodbujati gospodarsko rast in porabo. V minulih štirih letih se ne prvi ne drugi recept nista izkazala za kdo ve kako uspešnega, gospodarska kriza je postala kronična, finančni, fiskalni in drugi ukrepi, najsi bodo utemeljeni z varčevanjem ali spodbujanjem rasti ali obojim, pa ne delujejo več niti kot placebo. Vse bolj očitno tudi postaja, da diagnoza krize ni prava, ali pa zanjo preprosto ni zdravila, kot je to v primeru aidsa, in se zgolj preizkuša bolj ali manj škodljive terapije in medikamente.
Tudi brez ekonomske znanosti in z malce detektivske žilice, ki išče motiv, je moč razkriti, komu sedanja kriza koristi. Očitno je, da bogatejši v njej postajajo še bogatejši in revnejši vse bolj revni, in ker se kriza ne regenerira sama, jo najbrž pri življenju ohranja tisti, ki ima od nje največ koristi oziroma je zanjo imun. Politiki se tu pojavljajo v vlogi komarjev mrzličarjev, ki jih bolezen (kriza) ne ogroža, in se vmes napijejo še krvi, če jih ne preseneti kak (volilni ali ulični) udarec. V izogib slednjemu je najbolje žrtev ujeti v spanju ali že vročično, v družbi pa smo enkrat priče izkoriščanju njenega napol ne(za)vednega stanja, drugič pa vročični izrednosti, ki očitno tudi v ZDA in ne samo v Evropi postaja prej pravilo kot izjema. Koliko je urgentnost, o kateri nas prepričujejo politični voditelji, stvarna, se najbolje vidi na primeru Grčije, ki že štiri leta izgoreva, okoli nje pa se kot ob tabornem ognju grejejo stari in novi finančni špekulanti. A tudi v slovenskih logih se počasi zavedamo, da nam z izrednostjo sesajo kri, ne pa nas rešujejo iz gospodarske kome.
Že res, da imamo polna ušesa besed o tektonskih gospodarskih premikih z zahoda na vzhod, a dejstvo je, da so ZDA še vedno največje nacionalno gospodarstvo in da vse, kar se zgodi tam, opredeljuje svetovno ekonomijo. Izrednost, h kateri se je zatekel Washington, tokrat očitno ne bo minila, naslednja je napovedana za pomlad, ko bosta kongres in Bela hiša v navzven strankarskih, v resnici pa kapitalskih bitkah »reševala« državo pred padcem v javnodolžniški prepad, kjer se varovalna vrv trga pri fantastičnih skoraj 16.400 milijardah dolarjev. Ta izrednost je voda na mlin pohlepu kapitala na vseh celinah, saj mu prinaša izredne dobičke, s katerimi prikriva svojo dejansko razdiralno moč. Kazino kapitalizem, priljubljen izraz ekonomista Mencingerja pri opisovanju slovenskega pohlepa, dobi globalno strašljivo podobo. Politiki pa so mu uslužni krupjeji pri premeščanju žetonov (ljudi) po mizi in ugašanju luči, ko se kroglica ustavi na napačni številki. Bush in Blair tega vsaj nista skrivala, ko sta svet poganjala v izredna hazarderska stanja, a tedaj je bil čas, ko sta (zahodni) pogled zastirala tudi med in mleko. Da se še vedno ne zbistri, nista kriva Obama za svetovno mizo ali Merklova, ki bo predvidoma ostala krupje nemškega in evropskega kapitala z Evropejci kot žetoni tudi po jesenskih volitvah. Ni namreč ne osebe ne ljudske volje, ki bi ta trenutek kazino zaprla. Okupacija Wall Streeta je bila denimo korak v tej smeri, a jo je, kot se je izkazalo, kapital koordinirano razbil z usmerjanjem politikov in represivnih državnih organov.
