Za dobro skupnosti

Lokalno, živo, dobro

Milojka Fekonja je doktorica ekološkega kmetovanja in sodelavka ter raziskovalka Urbanih brazd, dveletnega programa za opolnomočenje skupnosti v Mariboru, ki se je končal z letom 2012. A kar se je v teh letih naredilo in zgradilo, živi naprej. Milojka Fekonja sodeluje pri projektu trajnostne lokalne preskrbe. Opisuje, kako je slovenske zelenjave na slovenskem tržišču manj kot tretjina. »To je zelo malo. Vse drugo je uvoženo. Glavno načelo samooskrbe je, da se uživa sezonske pridelke iz okolja. Kajti raziskave kažejo, da taka prehrana poveča imunsko odpornost in vitalnost ljudi.« Kilometri sadju in zelenjavi odvzamejo vitamine in hranilnost, doda pa se jim ponavadi škropiva in kemijo. Lokalna hrana je živa, pravi Milojka Fekonja. »Vsebuje vse snovi, ki jih naš organizem potrebuje. Zato smo v Mariboru in zaledju v začetku leta 2011 začeli iskati pridelovalce, ki bi bili pripravljeni na manjših kmetijah ponovno pridelovati predvsem zelenjavo in sadje po ekoloških standardih ali vsaj na integrirani kmetiji. Kajti s tem ljudje na podeželju okrepijo svoj socialni položaj, hkrati se celostno podpre lokalno ekonomijo, pridobijo pa tudi potrošniki, meščani in vsi, ki so tu, ker lahko kupijo in zaužijejo živo hrano.«

Ko so se razgledovali naokoli, so se ustavili v Jurovskem Dolu. Tam se že več leta dogaja kultura, oživljanje običajev in prostorov. Marija Šauperl je nekdanja učiteljica in že poldrugo desetletje direktorica knjižnice Lenart.

»Ko je ekipa Urbanih brazd z vodjo programskega sklopa Marto Gregorčič prišla do nas, smo ravno zaključevali projekt Oživimo vas,« pripoveduje Marija Šauperl, vodja podjetja TIKIC Zelena centrala. »Bili smo si všeč. Mi smo bili vpeti v naše okolje, čisto pri tleh. Bili smo točka, ki je ponujala most med podeželjem in mestom. Ponudbo podeželja so želeli pilotsko predstaviti in ponuditi v urbanem okolju. Edini pogoj je bil, da so kmetije, ki bi bile vključene v program, ekološke, v postopku preusmeritve v ekološko kmetijo ali integrirane. Začeli smo z majhnimi koraki. Z eno vasjo in z enim predelom mesta. Začeli smo z dobro, domačo, zdravo hrano s podeželja, ki pride v mesto in želi izboljšati kvaliteto prehrane predvsem pri najmlajših v vrtcih in šolah.«

A da so do te točke lahko prišli, so vse leto 2011 organizirali strokovna izobraževanja, svetovali kmetom o ekološkem kmetovanju, organizirali so oglede dobrih praks, ponudili pravne nasvete. Nato so se odločili, da je treba kmetije povezati, da bi lahko skupaj ponudile mestnemu potrošniku čim bolj pestro ponudbo.

»Tako smo se septembra 2011 na sestanku odločili, da ustanovimo zadrugo. Zdelo se je, da bi ta najbolj ustrezala našim potrebam in okoliščinam. Slaba stran je bilo nezaupanje mnogih, predvsem malih kmetov, do zadrug,« pripoveduje Marija Šauperl, ki namerava po upokojitvi staro kmetijo, ki jo je pred časom kupila, preurediti v učno kmetijo z eko vrtom, sadovnjakom in gledališčem. »V zadrugi Dobrina pozornost posvečamo vsakemu članu posebej. Vsak ponuja, kar ima. Zadruga to proda naprej, poskrbi za prevoz in prodajo. Povezovanje in dopolnjevanje je način, kako lahko naše območje ponudi več. Vsi člani zadruge so že spoznali, kako dragoceno je, da jim ni treba dveh gajbic krompirja voziti v Maribor. Pride zadružni kombi in pridelke odpelje.«

Socialna zadruga

Nekaj kilometrov stran, v Zgornji Voličini, je domača kmetija Marije Bezjak. Skupaj z možem Alojzem Bezjakom skrbita za njive na pobočju za hišo. V rastlinjaku iz zemlje že gledajo male glavice solate, na njivi snegu in mrazu kljubuje radič.

»Žalostno je, da si ljudje danes težko privoščijo zdravo hrano, če to pomeni, da je taka hrana nekoliko dražja,« v hladnem popoldnevu odkima Alojz Bezjak. Ker ni programov, ki bi podpirali investicije malih kmetov, se morajo znajti, kakor vedo in znajo. Sami so z nekaj iznajdljivosti in veliko dobre volje postavili rastlinjak.

Marija Bezjak na toplem v hiši zadovoljno razloži, kako je iz pogovorov z znanci izvedela za zadrugo Dobrina in se odločila, da je to nekaj, kar je za njihovo kmetijo prava stvar. »Na zadrugi so nam pomagali z napotki, kako začeti preusmeritev v ekološko kmetijo, skupaj smo sestavili kolobar dela na njivi, dali so nam tudi priročnike o gnojenju. Določen del pridelka odstopimo zadrugi, ostalo lahko sami prodamo ali porabimo. A za odprodajo tistega dela nam ni treba skrbeti. To nam prihrani veliko časa. Vzpostavlja se tudi sodelovanje med člani zadruge na rednih mesečnih sestankih. Ni zavisti. Glavno gonilo ni dobiček in cene so poštene,« opisuje izkušnjo socialnega zadružništva Marija Bezjak. V ekološkem kmetovanju in sodelovanju z zadrugo Dobrina vidi potencial za dolgoročno preživetje in zadosten zaslužek za življenje njihove kmetije.

Tako kot člani zadruge tudi Milojka Fekonja opisuje zadrugo Dobrina kot socialno zadrugo. V svoji celovitosti so v Sloveniji unikum, njihovo delo si hodijo ogledovat z Dunaja in Gradca. Trenutno sodelujejo s 33 kmetijami in v enem letu so dosegli presenetljivo rast in uspeh. Sedaj prihaja odločilen čas, pravijo vsi, da se dokončno postavijo na svoje noge in okrepijo svoj položaj. Poleg oskrbe vrtcev, šol in doma za upokojence ponujajo tudi zabojčke z lokalno hrano meščanom, na desnem bregu Drave pa so letos jeseni v Centru alternativne in avtonomne produkcije odprli trgovinico, kjer prodajajo izdelke s kmetij, ki so članice zadruge. Zraven trgovine je tudi semenska knjižnica, v kateri zbirajo avtohtone in udomačene sorte kulturnih rastlin. »Imamo že prek 60 domačih, starih sort, ki so še ohranjene, ter sorte, ki so bile včasih na slovenski sortni listi, pa jih sedaj ni več,« razlaga Milojka Fekonja. »V zadnjih letih smo izgubili več kot 80 odstotkov slovenskih avtohtonih sort kulturnih rastlin. Na trgu se pojavljajo le hibridna semena, ki pomenijo odvisnost kmetov od korporacij. Tudi zato smo se odločili, da v okviru Urbanih brazd vzpostavimo semensko knjižnico.« Nekatere kmetije v zadrugi uporabljajo sorte, katerih semena hranijo. Zadrugo vodita dve glavni načeli, pripoveduje doktorica ekološkega kmetovanja. »Ubrali smo nov pristop k ekonomiji: zadruga temelji na individualnem pristopu, pridelke pa odkupujemo po pravičnih cenah. Potrošnik se mora zavedati, da kupuje kakovost in visoko hranilnost. Hkrati njegov denar zaokroži znotraj lokalne ekonomije in ne gre v tujino. Tako vprašanje ni, ali kupuje drago, ampak kako prispeva k dobrim, trdnim temeljem za prihodnost.«

Še dlje proti vzhodu na podoben način, s poudarkom na razvoju podeželja, deluje zadruga Pomelaj v Veliki Polani. Velik del njihove ponudbe obsegajo rokodelski izdelki vseh sodelujočih. Tako zadrugo Dobrina kot Pomelaj omenijo v Litiji, kjer je sedež Centra za razvoj Litija. V okviru centra so leta 2004 ustanovili zadrugo Jarina, kjer razmišljajo, kako se v prihodnosti bolj povezati s kmeti, saj ima zadruga trenutno le pet lastnikov.

»A zadruga ne deluje za dobiček. Naš smoter in cilj je dobrobit družbe in okolja, delamo za naše otroke, da se vendarle začne in okrepi menjava, ki ni pogojena z zaslužkarstvom,« pojasnjuje direktorica Centra Aleksandra Gradišek. Lokalnim kmetom iz osrednje Slovenije so s projektom Naravnost z dežele omogočili, da prek interneta osvežujejo svojo ponudbo in prodajajo svoje izdelke neposredno kupcem, ki pridejo na njihove kmetije.

»Kmetije povezujemo s šolami in vrtci,« razloži direktorica zadruge Jarina Špela Bratun. »Poudarjamo pomen lokalne, trajnostne in sezonske oskrbe, hkrati povezujemo kmete, jim odpiramo prodajne in marketinške kanale, olajšamo logistiko. Ker zadruga povezuje različne kmetije, s tem dosegamo tudi pestrost ponudbe, ki jo potem dobijo na krožnik otroci v šolah in vrtcih.« Odprli so tudi svojo stojnico na tržnici Kamnik, organizirajo učne obiske kmetij za šolarje, pa tudi obiske kmetij za skupine, ki lahko pokusijo doma pridelano hrano, sire in mesnine.

»Na začetku je bilo veliko nezaupanja,« pripoveduje Nataša Smrekar, ki se že peto leto ukvarja s projekti na podeželju pri zadrugi Jarina. »Kupcem je bilo všeč, da smo zadruga, kmetom mnogo manj. Zanje je zadruga nosila negativen prizvok. Pogosto so imeli občutek, da jih zadruge izkoriščajo. Preden jim dopovemo, da ne delujemo na tak način, traja. A naše večletno sodelovanje je počasi zgradilo zaupanje, ki ga sedaj uživamo. Kmetom ponujamo pravično ceno za njihove pridelke in ne gremo nižje od cene, ki nam jo postavijo. Dogovarjamo se z vsakim kmetom posebej. Delujemo kot socialna zadruga. Hočemo, da tudi najmanjši kmetje nekaj dobijo za svoj pridelek. Ne želimo, da bi bili zaradi nizkih cen prisiljeni, da pridelke raje uničijo kot prodajo,« razlaga Nataša Smrekar. V prostorih nasproti predilnice Litija pripovedujejo o razvijanju turizma, ki ga želijo vključiti v svoje delo. Letos bodo prvič organizirali kolesarski maraton od izvira Kamniške Bistrice do izvira Krke. V sodelovanju z mladinskimi centri želijo z lokalnimi kmeti nagovoriti brezposelne mlade in jim predstaviti potenciale, ki se skrivajo v ekološkem kmetovanju in lokalni oskrbi s hrano.

V študiji Spodbujanje razumevanja zadrug za boljši svet avtorja naštevata pet pozitivnih učinkov zadrug in njihovega delovanja, pa naj gre za zadružne banke, zavarovalnice, delavske, potrošniške ali kmetijske zadruge. Pri tem je ključno, da zadruge ne podležejo delovanju po zgledu običajnih podjetij, ampak ostanejo zveste zgodovinskim izhodiščem, ko se je z zadrugami zagotavljalo v prvi vrsti potrebe skupnosti, ki jih trg ali država nista zagotovila. Prvi učinek delovanja zadrug je tako zmanjševanje neuspehov trga in večanje dobrobiti za širšo skupnost. Druga posledica je stabilizacija gospodarstva in krepitev občutka gotovosti v skupnosti, kjer zadruga deluje. Tretja značilnost zadrug je, da v svojem delu sledijo potrebam skupnosti in članov, ne pa maksimizaciji dobička. Četrti učinek je vezan na dolgoročnost razvoja, ki ga vodijo zadruge, saj nekatere del presežne vrednosti dajo v skupni sklad za projekte v korist celotne lokalne skupnosti. Zadnji učinek zadružnega delovanja v 21. stoletju se dotika ključnega elementa sedanje krize in večanja ekonomskih razlik v škodo srednjega in nižjega razreda. Zadruge naj bi zaradi temeljev svojega delovanja v korist širši skupnosti poskrbele, da se dobički zaradi inovacij, tehnološkega napredka ali česa drugega pravičneje porazdelijo. To lahko v delavskih zadrugah pomeni povišanje plač ali zmanjšanje delovnih obremenitev ali pa se prevede v nižje cene za kupce zaradi nižjih proizvodnih stroškov.

Švica v Novem mestu

V Novem mestu so julija ustanovili stanovanjsko zadrugo Tovarna. Ustanovitev se je zgodila ob koncu projekta, ki je bil sofinanciran s strani Švice in ki ga je v Slovenijo pripeljal Blaž Habjan. Srečala sva se v knjigarniški kavarni, kjer so med knjigami potekale delavnice za otroke, obiskovalcu pa so ponujali jabolčni sok iz Bele krajine, narejen iz starih domačih sort jabolk, kot so krivopecelj, dolenjska voščenka, bobovec... Blaž Habjan živi razpet med Švico in Novim mestom. Govori o švicarskih trgovinskih zadrugah, ki so glavni ponudniki živil v Švici in katerih lastniki so tudi kupci. Prepričan je, da v državi, ki je znana predvsem po bančništvu, mrgoli projektov in organizacij, ki bi jih v Sloveniji ožigosali za socialistične.

»Stanovanjske zadruge, o kateri mi govorimo, v Sloveniji nisem našel, in prepričan sem, da je ni,« pripoveduje diplomirani politolog. Opisuje zadruge, ki so nastale za gradnjo hiš in se nato razpustile, zadružniki pa so si razdelili lastnino nad zgrajeno nepremičnino. Njega zanimajo participativne stanovanjske zadruge. Te združujejo objekte, v katerih člani zadruge živijo dolgoročno kot najemniki. Take stanovanjske zadruge omogočijo gradnjo ali obnovo hiš po okolju prijaznih standardih.

»Pri ženevski zadrugi, po kateri se zgledujemo, igra ideologija pomembno vlogo: zadruga si prizadeva za varstvo okolja in trajnostni razvoj, za integracijo različnih družbenih skupin, za druženje in medgeneracijsko sodelovanje. Gre za ideološki antipod ideologiji popolnega individualizma.«

Blaž Habjan pravi, da se v stanovanjski zadrugi združijo tisti, ki jim je tak način povezovanja blizu. »Sodelovanje, skupnost, to je v Švici osnovi vsega. Njihove zadruge so se razvile od spodaj navzgor. Sedaj jih podpirajo tudi državni mehanizmi, obstaja privatna alternativna banka, ki namenja denar takim projektom.« Zadružni stanovanjski objekti imajo skupne prostore, če gre za mlade družine, lahko stanovalci sodelujejo pri varstvu otrok. Stanovalci za uporabo plačujejo najemnino, ki je nižja od tržne. Zadružna stanovanja so tako izvzeta s špekulativnega trga nepremičnin. Če se družina v nekem stanovanju poveča, ji zadruga najde večje stanovanje, če se kdo odseli, tistemu, ki ostane, najdejo manjše stanovanje, če je zanj preveliko. Blaž Habjan, ki deluje tudi v Mreži za prostor, opisuje švicarski davčni sistem, ki spodbuja energetsko obnovo stavb in prvih dvajset let stanovanjskim zadrugam priznava davčno olajšavo. Na razpisih za sofinanciranje imata prednost uporaba materialov iz lokalnega okolja – tudi če to v Ženevi pomeni uvoz iz Francije – in sodelovanje lokalnih izvajalcev pri gradnji ali obnovi objektov. »Pred časom so me v Novem mestu vprašali, ali bi zadruga lahko bila rešitev za obnovo bloka, v katerem živijo predvsem upokojenci v prevelikih stanovanjih. Odgovor je, seveda. Lahko bi se preuredilo stanovanja, se zraven uredila študentska stanovanja, nato pa z najemninami odplačeval kredit, potreben za prenovo.« Prvi projekt stanovanjske zadruge želi narediti v Sloveniji kot vzoren primer dobre prakse. Zato pravi, da raje dela počasi in prav kot prehitro. Potrebno bo tudi sodelovanje lokalnih oblasti in bank. »Podobne prakse smo pri nas že poznali. To ni nič novega.«

A v Sloveniji se je spomin, da mora gospodarstvo služiti ljudem in ne obratno, zakopalo. Morda je danes primeren čas, da izkopljemo iz pozabe dobre prakse in dragocene ideje. Skupine posameznikov v lokalnih okoljih to že počnejo. Njihove zgodbe so moderne, zastavljene trajnostno in zagledane v dobro prihodnost.