Vesolje. Čeprav je staro že 13,7 milijarde let, pa s svojimi preštevilnimi zvezdami vsakodnevno buri domišljijo mnogih zemljanov. Potovanje v vesolje naj bi tako kmalu postalo dostopno vsakomur. No, skorajda vsakomur, saj naj bi bilo zanj treba odšteti približno 200.000 ameriških dolarjev. V čakalni vrsti pa je že približno 500 srečnežev.

Seveda potovanje v vesolje ni nekaj novega, toda ogled Zemlje z neke čisto druge perspektive je bil do zdaj rezerviran za izbrance, v letu 1961 najprej za Rusa Jurija Gagarina, uradno prvega, ki je poletel v vesolje, in osem let kasneje še za Američana Neila Armstronga, ki je kot prvi stopil na Luno. Kasneje so sledile številne odprave, vesoljske agencije ZDA, Rusije, Japonske, Kanade, Brazilije in Evropske unije pa so poskrbele, da je na tirnici okoli Zemlje na višini približno 360 kilometrov Mednarodna vesoljska postaja (MVP). Ker nesreča nikoli ne počiva, so zasnovali tudi prototipno plovilo, poimenovali so ga CRV, za primere reševanja v sili in nujnega prevoza na Zemljo, a so projekt zaradi visokih stroškov postavili na stranski tir.

Japonci, sodeležniki MVP, niso stali križemrok, Honda je tako leta 1995 »splovila« svoj CR-V, ki pa ni namenjen reševanju, temveč udobnemu potovanju po cestah, tudi tedaj, ko je podlaga bolj spolzka. Športni terenec, katerega dodana vrednost je štirikolesni pogon, pa je konec lanskega leta svojo priljubljenost dokazal, ko se je predstavil v četrti generaciji. Za njegov volanski obroč smo sedli tudi sami.

Prestižen je, o tem ni dvoma, sploh v opremi executive, ki voznika razvaja z udobnim, v usnje oblečenim in ogrevanim sedežem. A pri občutku sedenja v fotelju domače dnevne sobe se seveda ne konča, saj vozno udobje nadgrajuje samodejni menjalnik z možnostjo prestavljanja na volanu, pri iskanju končnega cilja imamo zavoljo sodobne navigacije lahko tudi zaprte oči, pomembna pomoč pri manevriranju v mestnih ulicah pa so tudi parkirni senzorji in parkirna kamera. CR-V je pač zajetni kos pločevine na štirih kolesih, 4,57 metra v dolžino in 2,63 metra medosja pa prevedeno pomeni dovolj prostora za kolena in glave dveh potnikov na zadnji klopi ter prtljažnik s 589 litri, ki uporabnika nikoli ne bo spravil v zadrego, kam s potovalkami in vrečkami, za nameček pa zajetnim prtljažnim vratom streže elektrika.

Njegovo poslanstvo so daljše poti, sploh na avtocestah pride do izraza pomoč tempomata, 2,2-litrski dizelski motor z močjo 150 konjev (110 kW) pa omogoča visoko potovalno hitrost na eni (maksimalna hitrost je sicer 190 km/h, pospešek do stotice 10,6 sekunde) in ekonomičnost na drugi strani. Povprečna poraba 1,78 tone težkega terenca je bila namreč ugodnih 8,6 litra, kar ob 58-litrski posodi za gorivo (lahko bi bila še prostornejša, čeprav bi to pomenilo še večji šok ob pogledu na račun po obisku črpalke) zagotavlja 640 kilometrov z enim polnjenjem.

Seveda ni popoln. Sploh podvozje bi lahko bilo nekoliko mehkejše, saj boste ob slabši vozni podlagi čutili vsak kamenček posebej, nekaj pripomb pa bi znalo leteti tudi na ceno, ki se zdi v teh recesijskih časih s 40 evrskimi tisočaki visoka, a je hkrati tudi res, da kot celoten paket ponuja veliko.

P.S.: Dokler nas ni na spisku potnikov v vesolje, se bomo morali zadovoljiti s spomini na druženje na tleh...

Več fotografij in tehnični podatki na www.dnevnik.si