Josip Slavec je bil aprila 1945 imenovan za vodjo prenove vseh slovenskih prometnih zvez. Najzahtevnejša je bila prav obnova oziroma kar novogradnja omenjene železniške proge. 38 dni! To je dva kilometra in pol na dan.

Pa poglejmo, kako je danes. Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji bo za obnovo (ne gradnjo) nadvoza nad avtocesto na zelo prometni cesti od Postojne proti Ilirski Bistrici potrebovala leto dni. Nadvoz je dolg 100 metrov. Preračunano je to 0,00027 kilometra na dan. Za razliko od Slavca, ki je gradil s hitrostjo 2,5 kilometra na dan... Celotno avtocesto smo sicer zadnji dobili prav Gorenjci. To pa zato, ker so viadukt Peračica gradili oziroma obnavljali pet let in pol. Novega so začeli graditi spomladi leta 2006, vmes podrli starega in zgradili še enega in avtocesto odprli predlansko jesen. Takole na oko dva tisoč dni. Viadukt Peračica je dolg 378 metrov, a gre pravzaprav za dva viadukta, po eden v vsako smer. Torej bi lahko rekli, da so v dva tisoč dneh zgradili 756 metrov viadukta. Hitrost gradnje: 0,000378 kilometra na dan. Koliko kilometrov na dan je že zgradil Slavec?

Saj bi radi primerjali tudi hitrost gradnje železnice v novodobnem času s tisto v povojnih dneh. Pa je ne moremo. Se ni kaj bistveno novega gradilo. Nazadnje se je zares na novo gradilo v drugi polovici 19. stoletja, ko so Avstrijci leta 1837 začeli razmišljati o južni železnici. Čez sedem let so bili že v Gradcu. S progo, ne z mislimi. Čez dvajset pa v Trstu. Pri nas pa bolj projektiramo. Kakih dvajset let že razmišljamo in tuhtamo o tem, kako bi potegnili še en tir železniške proge med Divačo in Koprom. Dolžina: 27 kilometrov. Ocenjena vrednost: 1,3 milijarde. Datum izvedbe: neznan. Vir financiranja: še bolj neznan. Hitrost gradnje: čista neznanka.

Pred nekaj leti smo začeli razmišljati o obnovi 120 let stare kočevske železnice. Tudi samo razmišljamo. Ni denarja za obnovo. Zdaj razmišljamo o novi gorenjski železnici. O hitrosti gradnje raje ne razmišljamo.

A vzemimo v bran naše graditelje »slovenskih prometnih zvez«. Če bi jih primerjali z zgoraj omenjenim Slavcem, je tako, kot če bi primerjal polža z gepardom. Josip Slavec je imel za rekordne dosežke na voljo osem tisoč vojnih ujetnikov s krampi in lopatami v rokah. Tega pa dandanašnja Slovenija žal res nima. Imamo pa cele kupe moderne gradbene mehanizacije, ki jo upravljajo stečajni upravitelji. Imamo cele množice brezposelnih gradbenih delavcev, ki jih upravlja zavod za zaposlovanje. In če smo res, ampak res zelo drzni – imamo prenatrpane zapore, kjer zaporniki, nagneteni kot sardine v konzervi, še dihati ne morejo. In imamo 7500 vojakov, od tega po mnenju vlade kakih 400 preveč, ki se po novem ukvarjajo tudi z razdeljevanjem volilnih skrinjic. Samo namigujem, kako bi razne obnove, gradnje in prenove ne samo pospešili, temveč celo pocenili. Nič novega. So vedeli že leta 1945, ko je gradil kranjski gradbenik Josip Slavec.