Sile kontinuitete

Novembra 1977 je ljubljanski Škuc izpeljal Desant na Beograd in odpeljal mlado slovensko kulturo in umetnost v tamkajšnji SKC. Karavano so sestavljali pesniki, slikarji, filmarji, glasbeniki, striparji. Po vrnitvi v Ljubljano je pesnik Vladimir Memon v reviji Problemi (št. 176, 1977) objavil razmišljanje pod naslovom Kaj so mi prinesli Dnevi mlade slovenske kulture v Beogradu, s posebnim ozirom na njihovo (mojo) predzgodovino. Na njegovo izpoved sem se spomnil med decembrskimi protesti, ko je bila na sobotni večer ulična povorka zaustavljena z železno ograjo in kordonom policistov na Šubičevi, pri Maximarketu. Parlament in Cankarjev dom sta bila odrezana od sveta. Ko se je po televiziji odvijala državna proslava, je na Plečnikovem trgu potekal Protestival. Prav ta živ žav bom aktualiziral skozi parafraziranje Memonove samorefleksije izpred četrt stoletja: »Po bolj ali manj slučajnem vzorcu smo šli na Protestival. Veliko ljudi! Ljudje, ki smo se srečevali na ulici, a se skoraj nismo poznali – le po nekaj objavah. Ali predstavah, razstavah, projekcijah, koncertih. Od daleč torej. Pomembno je to, da se ni zbrala ena sama varianta slovenske kulture, ampak resnični prerez skozi naše različno delo. Mislim, da je bil Protestival bolj kot za proteste pomemben za nas same; čudno je le, da se nismo mogli zbrati v takem številu že prej. Kar je pomembno – ali pomembno vsaj zame, je ugotovitev, da nisem sam, da nisem edini. Da nisem izoliran. Da nisem zasebnik. Da sem del reke, da to, recimo umetnost, obstaja. In presenečenje in radost nad tem, da je toliko idej, volje do dela, toliko zares plodnih energij. (…) In kaj zdaj? Treba je delati naprej. In na vsak način priti ven, med ljudi, iz privatniškega geta. Važno je, da kar je ostalo od revij, še redno izhaja, da se delajo predstave, razstave, literarni večeri, koncerti, da se prej tako mrtvi, tako pod imenom večnosti Facebooka zapirajoči se, odmirajoči prostor obudi, da v naš čisto vsakdanji, običajni življenjski prostor vstopi kultura, živa in ki je tu, zdaj.«

Primerjanje protestov in demonstracij s poskusom državnega puča so nevarne marnje. »Kjer državna avtoriteta in zasebni gospodarski vpliv močno zanemarita dolžnost do skupnega dobrega, je protizakonit upor v določenih oblikah dopusten in celo zapovedan,« odgovarja avstrijski aktivist Martin Balluch v več kot aktualni knjigi Upor v demokraciji. Med drugim izpove izkušnjo aktivnega državljana, ki se je izpostavil in s tem postal lahka tarča za javno diskvalifikacijo in omalovaževanje – to je del umazane igre.

Ko pa se to orodje sprevrže v psihološko-represivno orožje lova na čarovnice, konstruiranih procesov, podtikanj in blatenj dostojanstva, je to alarm, da gre za paranojo. Obraz(c)i se pač bizarno ponavljajo. Na primer, služba državne varnosti je januarja 1980 opazovala organizacijo Ray Yoga na območju Brežic. Šlo naj bi za mednarodno organizacijo, katere člani naj bi zavračali služenje vojaškega roka in uporabo strelnega orožja. Sestavljena naj bi bila iz treh komun oziroma sekt: za življenje v naravi (vegetarijanska prehrana), vračanje na način življenja rodovnih skupnosti in politične komune, ki je bila razdeljena na neofašistično, ultralevičarsko ter na pripadnike »rdečih brigad«. (Arhiv Slovenije 1931, RSNZ SRS, A–21–83).

Kolumna

Preberite zadnje članke