V Iranu so zanimivi časi. Domača valuta je v prostem padu, brezposelnost strmo narašča, industrija se zmedeno prestopa na mestu, država pod mednarodnimi sankcijami pa je izvzeta iz globalnega finančnega trga, medtem ko pospešeno uničuje lasten srednji razred. Dobra popotnica za novo humanitarno katastrofo, nekje na pol poti med Jugoslavijo in Irakom.
»Čeprav večina prebivalstva iz lastnih izkušenj tega ne more trditi, ogromno starejših ljudi pravi, da so bile stvari v državi pred revolucijo boljše,« med naročanjem čaja v Teheranu razlaga Hasan. Eksplozija idej, želja in pričakovanj je pred dobrimi tremi desetletji v krvavi revoluciji državo ponesla k novim začetkom. »Odkar imamo še večjo inflacijo kot prej, pa nihče več nima drobiža,« z ironičnim nasmeškom povzame razmere in prodajalcu čaja mimogrede postreže s kritiko njegovega ležernega poslovanja.
Hasan je govoril nezaslišane stvari. Od potrebe po legalizaciji prostitucije, drog in alkohola preko iranskega seks turizma do vdora države v zasebno življenje, sekularizacije in bega možganov. »Te dni si srečen, če sploh imaš službo. Kakršnokoli. Veliko mladih sicer poskuša pobegniti v tujino, kar pa je lažje reči kot storiti,« je med sprehodom po parku bentil Hasan, tudi sam brezposeln inženir. S sedemindvajsetimi leti dosega povprečno starost državljanov 78-milijonskega naroda. Ta je mlad, izobražen, ponosen in frustriran. Slika je povsod podobna. »Pred tremi, štirimi leti je bila to prav dobra država za življenje,« s skrhanim ponosom razlaga njegov prijatelj Arash, ki kot petrokemik ne najde dela v četrti največji proizvajalki surove nafte na planetu. Arhitekti perejo korenje pred zelenjavnimi kioski, veterinarji opravljajo nočne recepcije v zanikrnih hotelih, pediatri strežejo v restavracijah svojih tastov, starejši prodajalci so obenem še nočni taksisti. Pravzaprav je v državi zaslediti le tri skupine ljudi, ki jih zaposlitev ne skrbi preveč. Najprej so tu tisti, ki tako ali drugače delajo za državo, potem so tu ljudje, ki so tako bogati, da o državi odločajo, in na koncu učitelji angleščine, saj ima ta v Iranu velik statusni simbol. Kaj se je zgodilo?
Podivjana inflacija
Za državo, ki je že skorajda od svojega nastanka pod mednarodnimi sankcijami, ima Iran nenavadno veliko bank. Njihova koncentracija se veča na hrupno dolgi aveniji Ferdowsi, na poti v izjemno bogat severni Teheran. Med drugimi jim družbo dela tudi centralna banka islamske republike, ki v varnem objemu svojega trezorja hrani eno najbogatejših zbirk dragih kamnov na svetu. Ta je postala tako mogočna, da še danes služi kot porok domači valuti. Police v trgovinah so polne, lekarne založene, bencin je še vedno subvencioniran, zadušljiv mestni utrip pa hiter. Na prvi pogled je težko reči, da je z državo karkoli narobe.
Malo višje, na drugi strani avenije, so vzporedno bankam kot gobe po dežju zrasle male in velike menjalnice, ki zasedajo vso zgornjo polovico avenije. V zadnjih mesecih se tukaj najbolj opazno odvija razvrednotenje domače valute, riala, katerega inflacijska stopnja zna biti prava uganka. V najhujših jesenskih dneh naj bi znašala 60 do 70 odstotkov mesečno. Samo oktobra je rial izgubil več kot polovico svoje menjalne vrednosti na mednarodnih trgih. »Poglej, industrije je dovolj, večino surovin in znanja imamo doma, izdelki so kvalitetni in poceni. Raj na Zemlji. Kljub temu denarja izgublja vrednost hitreje, kot si ga sposoben zaslužiti,« z zgovorno nejevoljo ni odnehal Hasan. Ulica Ferdowsi je v nenehnem polnem delovnem zamahu. Čas pomeni denar. Dobesedno. Menjalnice so že davno umaknile tečajne lestvice z izložb, saj se cena denarja spreminja iz ure v uro. Delati začno po enajsti uri dopoldne, ko se po usklajevanju med ponudniki in podjetniki glede na povpraševanje nekako določi cena želenih deviz. Na delu so tudi tako imenovani kurirji, ki pred draguljarnami, zlatarnami in menjalnicami prodajajo kovčke denarja. Nekateri ponujajo v nakup še domačo srebrnino in zlatnino. Strah pred zlomom riala namreč sili v povpraševanje po devizah, zlatu, draguljih in vsem, kar zna držati ceno. Jutri bo ta kovček v vsakem primeru vreden manj. Kovčki, polni neželene domače valute, pa so slab pokazatelj prihodnosti. Tisti, ki so zamudili zadušljiv dnevni vrvež, tukaj začnejo svoj ples ob nočnih urah. Kljub kršenju zakonov in stalni prisotnosti policije, ki le nemo opazuje dogajanje. Na drugi strani avenije poskuša država zaščititi vrednost domače valute s fiksnim tečajem, ki pa je skoraj trikrat nižji od menjalniškega in ga seveda nihče ne spoštuje. Vrst na drugi strani ni.
Kolektivno kaznovanje
»Zadnjič sem po televiziji poslušal britanskega ministra, ki je zatrjeval, da sankcije niso usmerjene proti iranskemu ljudstvu,« se je sredi zakajene čajnice glasil komentar na kitajsko žajfnico, ki je odmevala s televizije. Čajnice so poleg bazarjev prostori, kjer se tkejo družbene vezi. Tudi iranski bazarji se šibijo pod poplavo cenenih kitajskih izdelkov. Država pod sankcijami se že dolgo ekonomsko obrača proti vzhodu. Trditi, da sankcije ne vplivajo na vsakdanje življenje državljanov, je navadno sprenevedanje, ne glede na to, kaj govorijo iranski ali tuji politiki. Razvrednotenje riala proti dolarju in evru hkrati pomeni strmo naraščanje cen storitev in dobrin, ki jih mora država plačati v tuji valuti. Manj ko je denar vreden, dražje so stvari iz tujine. Kljub presenetljivi samozadostnosti so Iranci v marsičem še vedno vezani na uvoz, naj bodo to deli za letala, nekatere vrste živil ali novejša zdravila. V dolgi vrsti sankcij država počasi, a vztrajno izgublja pravice do kupovanja dobrin na svetovnem trgu. Razvpiti iranski jedrski program je priročen izgovor za vedno nove in ostrejše mednarodne sankcije, ki znatno omejujejo gospodarski pretok. Embargo zahodnih trgov na iransko nafto je poskrbel za dodaten udarec nestabilni ekonomiji. Po zadnjem krogu sankcij so ZDA in EU na črni seznam prepovedi dodale še elektronske bančne transakcije: nobena bančna transakcija ne more iz države ne v državo, s čimer je Iranu odvzet dostop do globalnega finančnega trga. Drage in težko dobavljive dobrine so tako postale še dražje, s tem pa nekatere bolj pogrešljive od drugih. Domača podjetja, ki so podpisala pogodbe z dogovorjenimi cenami v tujini, so ob trenutni inflaciji vsaj na papirju bankrotirala. Medtem ko v popolnem kaosu posel teče dalje, jim vrata zapira tudi vedno večje število držav, ki morajo izbrati med poslovanjem z Iranom in zahodnimi trgi.
Vse skupaj grdo spominja na Irak, kjer so v desetih letih sankcij propadle praktično vse državne institucije. Bili smo neme priče pol milijona mrtvorojenih otrok, propadu izobraženega srednjega razreda, razkroju socialnega tkiva in kulture, povečani stopnji terorizma državnega aparata in na koncu vojni. Po besedah bivše ameriške sekretarke Madeleine Albright je bila to »cena, ki jo je bilo vredno plačati«. Po iraški izkušnji so EU in ZDA obljubile, da bodo tokratne sankcije drugačne. Svetu so naznanile premišljene, strogo odmerjene sankcije, ki ne bodo škodovale družbi, ki režima večinsko niti ne podpira. Na zahodu si po tihem celo želijo, da bi se ljudstvo samo obrnilo proti svojim oblastnikom in tako prihranilo tveganje vojaškega posredovanja, ki bi kvečjemu strnilo ljudske vrste za državnimi protizahodnimi parolami. A tako kot so se ZDA na primeru Iraka učile izvajanja bolj usmerjenih sankcij, tako se je Iran učil ustrezne preusmeritve njihovih učinkov.
Rop na domačih tleh
Kombinacija sankcij in inflacije ima seveda neželene stranske učinke, kot so podražitve hrane, otežen dostop do generičnih zdravil iz tujine, predvsem pa storitev in tehnologije. Iranska zdravstvena organizacija je že opozorila, da jim primanjkuje zdravil za paciente z rakom, srčnimi bolezni in multiplo sklerozo. Upoštevaje vse okoliščine bi moral najbolj trpeti širok sloj revnih, ki pa se nad situacijo še najmanj pritožuje. Kako je to mogoče?
»V Iranu obstajata dva vzporedna trga, na katerih prebivalci kupujejo izdelke in storitve. Na prvem se cene določajo prosto, na drugem jih znatno nižajo subvencije države,« zagato srednjega razreda opisuje Hasan. »Neizobražen nižji sloj pomeni namreč za konservativni režim široko bazo volilnih podpornikov.« Revni sloj prebivalstva v vsakodnevnem življenju seveda ne potrebuje tujih valut, subvencije pa ga ščitijo pred podražitvami. Medtem ko hrana in osnovna zdravila ostajajo relativno dostopni vsem, obstaja cel kup trgovcev, uvoznikov in izvoznikov, ki z devizami na domači trg prinašajo bolj specializirane izdelke. Srednji sloj ima seveda premalo denarja, da bi ga skrival v davčnih oazah, a še vedno dovolj, da si lahko privošči izobrazbo, tehnološko zahtevnejše izdelke in hranilno knjižico v tuji valuti.
V preteklosti so iranske banke ponujale visoke obresti na dolarske ali evrske varčevalne račune. Varčevalcem je vlada ta denar sedaj preprosto vzela oziroma ga izplačuje le v rialih po skoraj trikrat nižjem uradnem tečaju. Finančne elite, ki sestavljajo različne politične struje, subvencionirajo nižji razred iz ostankov naftnih dolarjev, medtem ko so inflacijo in splošne podražitve dobrin preložile na ramena srednjega sloja. Tako je sklenjen krog, v katerem bogatijo najbogatejši.
S preusmeritvijo uničujočega vpliva mednarodnih sankcij režim ubije dve muhi na en mah. Neizobraženemu, revnemu, a politično pomembnemu nižjemu razredu razdeli drobtinice bogastva in si s tem zagotovi dovolj široko politično podporo, da lahko udriha po tistem delu prebivalstva, ki se režimu aktivno upira, hkrati pa se krči moč izobraženega srednjega razreda, ki se sooča z bojem za svoj obstanek. Bolj ko zahod režimu zateguje zanko okrog vratu, bolj jo ta s še večjo veščino zateguje okrog vratu vseh, ki mu predstavljajo grožnjo.
»Sem musliman in cenim to, kar je Homeini naredil za vero doma in po svetu. Toda kako lahko vodiš državo, če se odrečeš modernizaciji? Kakšno državo pa dobiš, če prepričuješ ljudi, da je vera vse, kar potrebujejo?« je kot večina drugih prebivalcev politiko vlade glasno kritiziral Hasan. Po vsej državi je čutiti nekakšen nevrotični melanholizem, ki se počasi, a prepričljivo levi v agresivno frustracijo. Kako tudi ne? Mladi, rojeni med Homeinijevo demografsko eksplozijo, neusmiljeno trkajo na vrata trga delovne sile v državi, v kateri sami nimajo prav veliko besede. V času šahove umetno ustvarjene podobe svobode je ta ponosni narod lahko le pasivno opazoval bogatenje domače elite v primežu interesov velikih sil. Z režimom, ki je iz države pregnal tuje dobičkarje, je v zadnjih treh desetletjih izgubil tudi to iluzijo svobode. Revolucijo, ki je plula na krilih množičnega nezadovoljstva, je ugrabila konservativna religiozna struja s svojo vizijo države, ki Irance potiska v pasivnost. Konservativizem, preslikan v vsakdanjo politično doktrino, ni zmožen nagovoriti etnično, versko in kulturno tako raznolike družbe.
