Komentarji na straneh dnevnega tiska v rubriki pisma bralcev obsojajo te »družbene anomalije«. Večina avtorjev omenja »strupenost in vulgarnost debat, ki preizkušajo ideje, politične smernice in karakter«, in si želi drugačen pristop, ki poudarja, da bi morale biti etičnost, tolerantnost in predvsem osebna poštenost prevladujoča prvina demokratične družbe. Vedno večji del civilne družbe začenja dvomiti o kvaliteti slovenske politike, v kateri postajata zaničevanje nasprotnika in agresivna, »cilj-dovoljuje-sredstva« amoralnost vse bolj sprejemljiva norma. Demonstrirana amoralnost seveda spodjeda spoštovanje do avtoritete tako politike kot javnih ustanov, kot so državni zbor, državni svet, sodstvo, vlada, policija... In prav ta negativističen pristop je začel razkrajati sožitje v slovenski družbi.
Slovenci, in med njimi kar nekaj uglednih ljudi, ki so udeleženi v jedru politike, postajamo resno zaskrbljeni zaradi nižajočega se standarda slovenskega javnega političnega življenja in delovanja. Ko začne rasti nezaupanje v politični sistem, je to nevaren trenutek v vsaki demokraciji. Žal ljudje, ki so znotraj politike, vidijo težave samo z vidika »insajderjev«. Zaznavajo samo del problematike in vzrokov za takšno stanje. Predlagane rešitve oziroma stališča teh »insajderjev« izključujejo sodelovanje z volilci, saj se ne zavedajo pomena in vloge aktivnega državljana. Volilci so samo stranski opazovalci.
Kot rešitev (tudi v drugih državah po svetu, kjer se pojavljajo podobne dileme, ki včasih ustvarijo nenavadno aktivnost) se na hitro oblikuje vladna delovna skupina politično »zanesljivih« ljudi, ki naj pripravijo analizo problema, vendar se stvar tu bolj ali manj konča. Predvsem se išče rešitve za banke, za »državo«, ne za ljudi. To so aktivnosti, ki nimajo vsebine in so samo pesek v oči javnosti, torej volilcem. Po začetnih analizah in »navideznem posipanju s pepelom« gre karavana naprej, psi pa lajajo...
Verjetno nisem osamljen v vtisu, da politiki nekako niso pripravljeni poiskati in podpreti takih sprememb, ki bi politiki (torej njim samim) omejile možnosti manipulacije sistema. Z zakonodajo o referendumih se skrivajo za ljudstvo in ga silijo v zmanipulirane in neobveščene odločitve. Hkrati so referendumi sprejemljivi le takrat, ko podpirajo »njihove« odločitve. Vse ostalo je treba preprečiti. Posledično ni pričakovati kakih korenitih sprememb, o katerih se govori vsaj zadnjih deset let. Toda predlagane spremembe, podprte s strani civilne družbe, so možne.
Majhna sprememba, ki bi jo lahko enostavno izpeljali in bi bila za javnost sprejemljiva, bi bila postavitev spletne strani, ki bi javnosti dala jasno, točno in nepristransko informacijo, ki bi omogočila primerjavo kandidatov na kandidatni listi, naj bo za župana ali predsednika države. Vprašanje, ki se pri takšni rešitvi nujno postavlja, pa je, kdo bo to stran polnil z informacijami. To je pomembno predvsem zato, ker bodo osebnosti, izvoljene v imenu ljudstva, ustvarjale skupno mišljenje, delovanje in uspeh (tako moralni kot ekonomski) celotne družbe. Predvsem pa je to izrednega pomena za ohranitev demokratičnosti RS (ekonomsko, politično in moralno), tako danes kot jutri, predvsem pa za bodoče generacije.
Na volitvah izbrani predstavniki ljudstva s svojim vedenjem ne smejo poosebljati in predstavljati slabih strani družbe (goljufije, ponarejanje listin, žalitev oseb drugega spola...), ampak morajo biti zgled korektnosti, poštenosti, odprtosti, spoštljivosti; izkazovati morajo visoko mero samostojnosti; odločitve, ki jih izražajo, morajo biti osnovane na visoki stopnji integritete; odločitve morajo biti za javno dobro, torej v korist države in državljanov. S cinizmom in vulgarnostjo prepredeni standardi sedanje strankarske politike popolnoma zanemarjajo transparentnost, poštenost in predanost delovanju v korist države in skupnosti. Politikanstvo je prešlo vse meje dobrega okusa.
Politične stranke so danes neregulirane privatne organizacije, neke vrste d.o.o.-ji, skoraj s.p.-ji. Različni srečni prijatelji, imunitete vseh vrst in še bi lahko naštevali... Čeprav imajo v svojih vrstah tudi zelo sposobne ljudi, strokovnjake z različnih področij, se pušča prevelik vpliv ljudem, ki jih lahko označimo kot poklicne politike, ki se ukvarjajo samo s političnim inženiringom. Ti ljudje imajo malo – če sploh – splošnih življenjskih izkušenj in so neskrupulozni oportunisti: etična in moralna pravila se njih ne dotaknejo. Obsedeni so z gonjo za več oblasti, politične moči, denarja.
Vodje različnih frakcij v zakulisju pogosto izvajajo izredne pritiske v svoji stranki. Pod njihovim vplivom stranke konsolidirajo svojo nadvlado v političnih procesih in političnem nasilju. Kot rezultat parlamentarnih odločitev, ki so jih same sprejele, se te stranke financirajo iz javnih sredstev, brez vsakih recipročnih obveznosti do svojih financerjev (to je davkoplačevalcev-volilcev), namesto da bi delovale v javnem interesu. Politična in finančna moč teh majhnih, nereguliranih skupin se zdi nepremagljiva in je ni mogoče izničiti. V bodočnosti bodo te skupine dominirale v debatah civilne družbe in posledično nadzorovale usodo demokracije v RS ter istočasno odločale o usodi ljudi. Vprašati se moramo, kako dolgo bo to še trajalo. Ta moč bi bila še sprejemljiva, če bi se velike vodeče stranke obnašale z neko določeno integriteto, vendar se ne. Njihova stalnica je boj za premoč, za lastne interese, in te bitke so vedno zahrbtne, vulgarne in še kakšen izraz bi se našel.
Stranke identificirajo najprej svoje lastne interese in jih šele potem enačijo s skupnim nacionalnim interesom, ki ga potem »prodajajo« volilcem. Zanima jih samo tisti del javnega interesa, ki ga lahko »sprevrženo« razumejo kot del svojega strankarskega interesa in ideologije.
Vodstva vseh dosedanjih in aktualne vlade so prodajala populizem, paranojo in nerealistična pričakovanja kot suho zlato. Javna sredstva in nepremišljene, neodgovorne obljube so dani volilcem samo zato, da podprejo velikokrat ohlapne politične smernice in programe (imamo zakon o Pomurju, ne pa o Zgornjem Posočju ali Beli krajini...). Finančnim podpornikom je ponujen pristop do razpisnih gradiv za družbeno pomembne projekte, še preden so ti predstavljeni v javnosti. Poslovni prijatelji, povezani v določeni politični struji, nenadoma postanejo člani upravnih in nadzornih odborov ali pa dobavitelji različnih storitev. Informacije, pomembne za javnost in gospodarstvo, so predstavljene skopo in pomanjkljivo. Podrobnosti so znane le posameznikom.
Opozicija, kritika in nesoglasje so označeni kot »osebni« napad. Celo predsedniku vlade je uspelo vložiti (vsaj tako razberem iz medijev) kakšnih deset tožb zaradi »napada na njegovo integriteto«. Nemalokrat se protinapadi izvajajo pod krinko parlamentarne imunitete; neželene ideje so obsojene in označene kot »elitistične« in »neslovenske«.
Vloga, avtoriteta in prestiž državnega zbora, temeljnega kamna naše demokracije, se dnevno krčijo s sprejemanjem odločitev, ki so bile formulirane na kolegiju vodstev strank. Koalicijski poslanci večinoma z dvigom rok potrdijo diktat svojih strank, nemalokrat brez branja podlag zakonskih gradiv v obravnavi. Poslanci so zavezani, da glasujejo po direktivah stranke, ne glede na svojo vest in mnenje ali odgovornost volilcem v svojem volilnem okrožju.
Državljani lahko demokratično opozarjajo in kritizirajo. Konec koncev, zakaj pa imamo demokracijo. In občasno gremo lahko na volitve. Vsaj nekateri gremo – večina ne gre, ker je verjetno že uvidela, da sprememb ne bo. V Sloveniji volitve niso obvezne. V Avstraliji so, pa kljub temu je bilo na zadnjih volitvah, ko je desnica po dvanajstih letih vladanja izgubila primat, zaslediti ogromno število neveljavnih glasovnic s pripombo »Gotof si, John Howard«. In politične stranke so postale pozorne. Njihov čut za preživetje se je izostril. V Sloveniji stranke nemalokrat imenujejo kandidata ne na osnovi njegove strokovne sposobnosti, ampak na podlagi družinsko-komercialno-političnih povezav. Tako so izvoljeni strankarski aparatčiki in trobentarji.
Priti bo moral čas, ko bodo stranke občutile pritisk, da predlagajo le najboljše kandidate. Več ljudi z osebno integriteto se bo ohrabrilo in pridružilo strankam ali pa bodo kandidirali samostojno za politično funkcijo. Kvaliteta oseb, izvoljenih v parlament, se bo popravila, politični standardi se bodo zvišali in reforme – tudi ustavne – bodo možne...
Da pa bi se to zgodilo, bo verjetno potrebno kaj več, vsaj nekaj takega, kot so napravili Islandci pred nekaj leti.
PETER ČESNIK, Ljubljana
