Ko danes gledam proteste in poslušam zahteve protestnikov, se mi spomin nehote vrne skoraj dve desetletji nazaj, v leto 1993. V čas, ko se je prepir o delitvi nekdanjega družbenega premoženja iz takratne koalicije Demos (šlo je za sistem in način lastninjenja) preselil v realizacijo sprejete zakonodaje. Ko se je proces privatizacije začel spreminjati v pohlep različnih interesnih skupin s podporo ali nezainteresiranostjo politike, da ta proces prepreči. Ko se je na podlagi tega procesa pričela ustvarjati in živeti povsem nova družbenokapitalska elita, katere temeljni namen je bil pridobiti čim večji delež nekdanjega skupnega premoženja na čim lažji način. Eden od teh lažjih načinov so bili pidi, pa zakon o denacionalizaciji in še bi se kaj našlo. Prav tako smo takoj na začetku samostojne poti »namenoma« spregledali nekatere grde stvari, kot je bila prikrita trgovina z orožjem, ki je pod krinko nacionalnega interesa polnila žepe posameznikom in interesnim skupinam. Iz te trgovine se je po vsej verjetnosti rodilo tudi nekaj sodobnih slovenskih kapitalistov in nastalo nekaj medijev, ki pa so drug za drugim propadali. Že takrat so bili zreli časi, da bi kdo sedel za rešetke, pa so se stvari pometale pod preprogo. Prav tako nekaj let kasneje, ko so bili realizirani prvi večji privatizacijski procesi. Ja, marsikdo je že takrat iskal opravičilo, da tudi pri preprečevanju korupcije in gospodarskega kriminala nimamo preteklih izkušenj s to nečednostjo. Bili pa smo na tem področju neverjetno spretni učenci negativnih praks iz tradicionalnih kapitalističnih držav. Pa še ideološki nastavki, kot je na primer ta, da je vse, kar je bilo v preteklosti, slabo in da moramo zgraditi vse na novo, so prišli prav na pohodu v plenilski kapitalizem. Pisec teh vrstic se je že leta 1994 zaradi javnega opozarjanja na te nečednosti, zapisane v tem častniku, znašel celo na sodišču in bil kaznovan, ker je opozarjal, da grabežljivci »kruto« ravnajo z delavci.
Takrat sem v enem od slovenskih časnikov zapisal: »Danes, ko je začel teči proces lastninjenja nekdanjega skupnega družbenega premoženja, ki so ga ustvarili naši predniki, se še ne zavedamo vseh posledic tega procesa. Nenazadnje do sedaj takšnega procesa, da bi se skupno premoženje dodelilo manjšini, na zemeljski obli še ni bilo. Obratnih procesov, ko je premoženje posameznika postalo skupno, je bilo v zgodovini veliko, tudi nacionalizacija po drugi svetovni vojni na naših tleh. Zato bo po mojem mnenju hudo takrat, recimo čez dvajset ali več let, ko bo ta proces lastninjenja dobil svojo povsem transparentno sliko. Ko se bosta na cesti srečala dva nekdanja sodelavca in bo eden od njiju na zavodu za zaposlovanje, drugi pa bo lastnik tovarne, v kateri sta nekdaj skupaj delala in skupaj počitnikovala v sindikalnih prikolicah. Takrat bo to šok in težko bo obvladovati reakcijo ogoljufanih v tem procesu.«
Brez velikega zadržka lahko danes, ko ljudje protestirajo, nadaljujem ta tekst. Res je. Veliko ljudi je bilo v teh dvajsetih letih ogoljufanih, diskreditiranih in ponižanih. In ne samo to. Premnogim je bilo odvzeto temeljno človeško dostojanstvo, ko so ne po svoji volji in krivdi izgubili delo in s tem eksistenco. Toliko krivic, kot je bilo ljudem storjenih v zadnjih dvajsetih letih, jim ni bilo prej v celotnem obdobju totalitarnega režima, kot ga nekateri imenujejo še danes. Res je tudi, da jih danes nihče politično ne preganja, čeprav si nekateri novodobni demokrati tudi to želijo, toda metode razčlovečenja, ko te sistem in njegovi akterji vržejo čez prag revščine in osnovne eksistence, so včasih mnogo hujše od politične represije in kratenja političnih svoboščin. Tu izgovori o vsesplošni globalni ekonomski in finančni krizi niso na mestu. V pogledu osnovnih človekovih potreb ni mogoče delati ločnice med tistimi, ki so lastniki kapitala, in tistimi, ki niso, ali med tistimi, ki so izobraženi in bolj sposobni več prispevati skupnosti, in tistimi, ki tega niso sposobni in zmožni, itd. Vsako življenje šteje in vsak posameznik v družbi je v tem pogledu pomemben, pa naj je to predsednik države ali vlade, poslanec, minister, župan, profesor, lastnik kurje farme ali Gorenja, delavka v Muri ali smetar v komunalnem podjetju. Pa tudi vsi tisti, ki nič od tega ne morejo biti, ker so brezposelni. V nacionalnem interesu je, da med vsemi nami na sistemski ravni deluje in učinkuje solidarnost in pravičnost.
Torej, o socialni državi je govora v najširšem smislu, ki edina lahko ustvarja upanje in vizijo veliki večini ljudi v teh kriznih časih. Dokler tisti, ki odločajo, tega sporočila ne bodo dojeli, bodo ljudje demonstrirali. In prav je tako. Jutri je sicer nov dan, toda ne more ostati isti, kot je današnji ali je bil včerajšnji. Tudi sanjali smo že dovolj.
DUŠAN KUMER, Ljubljana
