»Halo Radio Ljubljana!«
Osem mesecev poteka, odkar je prvikrat zadonel v etru ta klic.
Oglasila se je v vsemirju slovenska beseda, ki jo je, negodnico, Primož Trubar dvignil, France Prešeren poveličal, Ivan Cankar v ljubezni oplemenitil; naša beseda, ki je od Franceta Finžgarja zdravo kremenita, od Otona Zupančiča opojno bogata, od Ivana Preglja trpko sočna... V vsem bogastvu in lepoti je, dolgo ponižana in celo od bratov zatajena, šla v svet enakopravna besedi velikih narodov!
Zapela je po vsem svetu slovenska pesem, tista, ki je v njej bogastvo naše besede in vsa globina naše duše, ki je naših očetov dediščina, naših mater spomin in vaških večerov odmev... A tudi naših mojstrov pesem: od najstarejših do najmodernejših, preko Adamiča do Kogoja in Osterca.
Beseda in pesem slovenska hodita v ves svet, iščeta pa predvsem slovenskega človeka: od slovenske krajine do kočevskih gozdov, od triglavskih gora do zadnje dolenjske bajte. Iščeta pa še dalje in posebej še do trpečega slovenskega človeka v Goriški in ob Jadranu, v Koroški in ob Gospe sveti. Temu človeku sta v presladko uteho in v pogum do zadnjega...
Hodita do tistih, ki jim domovina kruha ni mogla dati: do bratov na jugu, na Kosovskem in Ovčjem polju in drugod, do bratov v Westfaliji, Franciji, Belgiji in Nizozemski. Iščeta do njih, ki v daljni Ameriki nosijo v srcih misel na dom...
Vsem sta v blagoslov po teži dneva: enim v sladko zavest domovine, drugim v topel sen o njej...
Hodita pa še do vsakogar: da pričata vsak dan o našem narodu in naši kulturi, ki ju doslej skoraj nihče ni poznal. Posebno pa še do naših bratov, s katerimi smo zaživeli pod eno streho, a nas še loči različna usoda dolgih stoletij, da se ne poznamo tako, kot bi se morali.
Kakor naša Univerza, je naš Radio simbol naše svobode, simbol naše kulturne dejavnosti, simbol tistega, kar nam je sveto, česar tisoč let sužnosti ni moglo ubiti in česar še toliko izdajic ni moglo uničiti – simbol slovenstva! Kukavica našega Radija oznanja pomlad: slovenski narod je stopil v tvorni krog družine narodov. Napočil je dan, ki ga je sanjal Ivan Cankar.
Naš Radio ima pri tem svoje veliko poslanstvo!
Radio Ljubljana. Tednik za radiofonijo št. 1, maj 1929
Naš radio.
(…) Prosvetna zveza je mislila na slovenski radio že 1. 1925. po povratku g. Zora iz Holandske, kjer je imel priliko izvedeti, da tamošnja prosvetna Zveza pripravlja ustanovitev lastne radijske postaje. Začelo se je tudi pri nas zanimanje za radiofonijo sploh. Prosvetna zveza je osnovala lastno radijsko delavnico pod vodstvom g. Fr. Bizjaka in ko se je leta 1926. izvedelo, da dobi Slovenija lastno oddajno postajo, je bila radiofonija v Slovencih že precej razširjena. Radijskih naročnikov je bilo že precejšnje število in tehnična delavnica Prosvetne zveze je imela že obilo posla s sestavljanjem aparatov in posredovanjem pri nakupu za naše prosvetne organizacije, pa tudi zasebnike. Trebalo je le še lastne slovenske postaje. Po zaslugi sedanjega tehn. vodje ljubljanske postaje vseučiliškega profesorja g. ing. M. Osane se je odločilo, da dobi Slovenija mesto sicer nameravane radiotelegrafske vendarle radiofonsko postajo.
Prosvetna zveza se je pravočasno pobrigala, da je dobila postajo v lastno eksploatacijo in lani majnika se je sklenila zakupna pogodba med njo in državo za dobo 15 let. Med tem se je postaja že gradila, avgusta 1928 so se vršili že prvi poskusi oddajanja, s septembrom se je pričelo oddajanje poskusnega programa, ki se je dobro obneslo. (...) Programe določa in splošno smer daje prosvetno-programski odsek. (...) Postaja v Domžalah zaposluje štiri moči, studio v Ljubljani pet moči (dva tehnika, dve pisarniški moči in napovedovalca). Tehnični vodja postaje je, kot že omenjeno, g. ing. M. Osana.
Odkar deluje ljubljanska postaja, kaže število naročnikov v Sloveniji sledeči porast. 1. sept. 1928 je bilo 2030 naročnikov, 1. oktobra 2507, 1. novembra 3197, 1. decembra 3679 (…) in 31. aprila 1929 že 5862. Število naročnikov torej stalno raste. Zanimiv je pregled naročnikov po stanovih, kot ga kaže statistika z 28. febr. t. l. Uradnikov je bilo takrat med naročniki 1830, obrtnikov 1169, posestnikov in zasebnikov 689, trgovcev 695, profesorjev in učiteljev 355, duhovnikov 194, zdravnikov in odvetnikov 171, društev 172, delavcev 176, dijakov 239. Najbolj je torej zastopano uradništvo, za njim pridejo na vrsto obrtniki, nato pa trgovci in posestniki. (...) Sorazmerno po številu prebivalstva smo Slovenci glede števila radijskih naročnikov pred marsikako večjo in »kulturnejšo« državo. Na 100 prebivalcev pride v Sloveniji 0,5 radijskih naročnikov. (...) Vsakdo dobi nekaj, kar mu ugaja, poslušalstvo pa je na splošno s programi zadovoljno.
Radio Ljubljana. Tednik za radiofonijo št. 2, maj-junij 1929