Pametne glave na čelu dveh držav, ki so se nekaj naučile iz strašne izkušnje češkoslovaške vrstnice Jugoslavije, ki je ravno v tistih dneh krvavo razpadala na severozahod in jugovzhod, so svoja na smrt sprta naroda modro povedle v mirno in civilizirano ločitev: pred natanko dvajsetimi leti, opolnoči na novo leto 1993, sta Václav Klaus in Vladimír Mečiar trčila s kozarcema šampanjca in zaželela drug drugemu srečno pot. Vsaj tako pravi uradna zgodovina, s katero še danes radi mahajo pred nosom jugoslovanskim bedakom, ki so isto – zgodovinsko ločitev po sedemdesetih letih zakona – namesto s steklenico šampanjca plačali s sto štirideset tisoč mrtvimi in milijoni razseljenih.

V resnici – to je tisti prazen prostor med vrsticami v zgodovinskih učbenikih – so bile stvari nekoliko drugačne. V resničnem življenju se Čehi in Slovaki tiste noči, medtem ko sta Klaus in Mečiar nazdravljala s šampanjcem, pravzaprav sploh niso hoteli raziti. V anketah, ki so jih opravili pred tistim zgodovinskim novim letom, cela dva meseca potem, ko je slovaški parlament sprejel deklaracijo o neodvisnosti – ponavljam: po deklaraciji o neodvisnosti! –, je razpad skupne države še vedno podpiralo vsega skupaj sedemintrideset odstotkov Slovakov in komaj šestintrideset odstotkov Čehov!

Lepi, okrogli dve tretjini Čehov in Slovakov sta tisto noč s pivom v roki kislih obrazov gledali, kako dva zgodovinska nastopača uresničujeta njihove tisočletne državotvorne sanje, čeprav ne eni ne drugi ne samo niso sanjali o lastni državi, ampak jim kaj takega še budnim ni padlo na pamet. V resnici Čehi in Slovaki – če bi jih vprašali – sploh ne bi razdirali Češkoslovaške. A jih nihče ni vprašal.

Kar pa se nas, jugoslovanskih bedakov, tiče, je bila vsa stvar prav neznansko smešna. Naša zgodovina je namreč resna, monumentalna in slavna, naših sedem držav je nastalo v veličastnem vrtincu krvi, ognja in dima, kot se spodobi in kot so samostojne države nastajale, odkar svet stoji. Kaj bo Čehom in Slovakom pisalo v zgodovinskih sintezah, kaj se bodo njihovi otroci učili v zgodovinskih učbenikih? Da sta njihovi državi nastali ljudski volji navkljub? Da sta tega slavnega dne dve tretjini naroda preklinjali svojo veličastno zgodovino? Da je njihova država namesto ob grmenju iz topov in kalašnikovk nastala ob poku šampanjskega zamaška? Mi, državotvorci iz nekdanje Jugoslavije, bi se raje ubili, kot da bi dopustili, da bi bila naša zgodovina tako neslavna. Pravzaprav, če bolje razmislim, smo tudi se.

Pa so zaradi tega Čehi in Slovaki res večji bedaki od nas? Seveda ne. Če nič drugega, so dvajset let pozneje vsi še živi, tam ni nihče ubijal niti bil ubit zaradi zgodovinske pravice do samostojne hokejske reprezentance. Tisto, zaradi česar so Čehi in Slovaki samo malo manjši zgodovinski bedaki, ni to, da so se razšli proti svoji volji, ampak to, da je danes, natanko dvajset let pozneje, skoraj enak odstotek tako enih kot drugih proti. A zdaj proti življenju v skupni državi.

Raziskava javnega mnenja na Češkem in Slovaškem, ki so jo opravili ob dvajseti obletnici mirnega razhoda, tako kaže prav nasprotne rezultate: skoraj šestdeset odstotkov Čehov in kar šestinšestdeset odstotkov Slovakov po naknadnem razmisleku podpira svojo državno neodvisnost. Sama po sebi bi bila to seveda samo še ena neslana šala zgodovine, če se ne bi v geostrateški centrifugi spet znašli de facto združeni, a tokrat v velikanski češkoslovaški federaciji, imenovani Evropska unija. Čehi in Slovaki danes eni k drugim potujejo brez potnih listov. Slovaki delajo v Pragi, Čehi v Bratislavi, drug za drugega navijajo na Eurosongu in nogometnih prvenstvih, in vse je tako kot nekoč, le da imajo vsak svojo državo in z lepo dvetretjinsko večino podpirajo tisto zgodovinsko ločitev na novo leto 1993. Nam, jugoslovanskim bedakom, se zdi ta stvar, kot pravim, prav neznansko smešna. Češki in slovaški nacionalni voditelji so najprej skonstruirali zgodovinsko sovraštvo, potem pa prepričevali ene in druge, kako je bolje, da se razidejo, kot da bi se tako zgodovinsko osovraženi med seboj pobili. Nas, jugoslovanske bedake – če nič drugega – nacionalni voditelji vsaj niso prepričevali v takšne neumnosti. Preden se bomo čez dvajset let spet znašli skupaj v nekakšni velikanski jugoslovanski federaciji, smo se mi vsaj lepo in nadvse veličastno med seboj pobili.

Kadarkoli, kjerkoli in kakorkoli obrnete, ljudje na koncu, vam rečem, spet izpadejo bedaki.