Seznam maminih pravil predstavlja na prvi pogled drakonske omejitve telefoniranja, a precej več kot to. Je šola za življenje. »Dober in odgovoren trinajstletni fant si in zaslužiš si tole darilo,« začenja mama pogodbo z Gregoryjem in mu pojasnjuje, da ga želi z njo naučiti, kako lahko v modernem svetu s tehnologijo sobiva, ne da bi mu ta narekovala življenje.

Prve tri zapovedi pogodbe so:

1. To je moj telefon. Kupila sem ga, plačujem ga, posojam ti ga. Mar nisem najboljša?

2. Vedno bom poznala geslo.

3. Če zvoni, dvigni slušalko. To je telefon. Pozdravi klicatelja, bodi vljuden. Nikoli ne ignoriraj klica, če se na zaslonu izpiše mama ali oče. Nikoli.

V preostalih petnajstih točkah novi lastnik telefona izve, da ga mora čez teden predati staršem ob pol osmih zvečer, ob vikendih pa poldrugo uro pozneje. Vsako jutro ga sme vklopiti šele ob pol osmih. Prepovedano mu je pošiljati esemese in elektronsko pošto, katerih vsebine sogovorniku vpričo svojih staršev ne bi povedal. Pornografije se ne sme dotakniti. Nikoli naj ne pošilja slik svojih intimnih delov ali jih prejema od drugih. Nikakor naj ne poskuša narediti milijon fotografij in videov, ker ni treba dokumentirati vsega. Raje naj stvari izkusi, spomini nanje pa bodo večni, v trinajsti točki pogodbe zapisuje mama.

V vzgojnem duhu se seznam tudi končuje. »Pusti telefon včasih doma in se v tej svoji odločitvi počuti varnega. Telefon ni živ in ni podaljšek tvojega življenja. Nauči se živeti brez njega«. In naj ne bulji ves čas v mali zaslon, raje naj se ozre okoli sebe, opazuje dogajanje skozi okno, posluša ptice, gre na sprehod in se pogovarja z neznanci. Čisto za konec še napoveduje, da bo določila kdaj prekršil. Nič zato. »Vzela ti bom telefon. Usedla se bova in se pogovorila. Začela bova znova. Oba se bova učila. Sem v tvojem moštvu.«