Mlečni zobje se od stalnih razlikujejo po obliki, šibkejši strukturi in nekoliko bolj beli barvi. Glavna razlika pa je, da izrastejo v ustih otroka, ki za njihovo skrb ni pripravljen in ne pozna pomena ustne higiene na dolgi rok, zato je pomembno, da to vlogo prevzamejo starši. Začeti je treba takoj, ko na plan pokuka prvi zobek (običajno so to spodnji sekalci pri okrog šestih mesecih starosti), še pred tem pa so priporočljive priprave na to pomembno opravilo. Še preden zraste prvi zob, je namreč otroku dobro dati zobno ščetko, s katero se bo igral, privadil na neko novo dogajanje v ustih in kasneje lažje sprejel vsakodnevno čiščenje zob. Ker nadebudneži umivanju zob velikokrat nasprotujejo, zahteva to od staršev veliko vztrajnosti; seveda pa tega ne počnemo na silo, saj lahko tako otroku povzročimo odpor do čiščenja zob. Če na začetku kljub vloženemu trudu otroku nikakor ne moremo umiti zob s ščetko, pa bo vsaj nekaj koristi, če mu jih obrišemo z vlažno gazo ali uporabimo posebne silikonske naprstnike, ki imajo na koncu silikonske ščetine.
Pravi pripomočki in vestnost – zagotovilo za uspeh
Mlečne zobke je, tako kot stalne, priporočljivo ščetkati dvakrat na dan, in sicer zvečer tik pred spanjem, drugo čiščenje pa prilagodimo otrokovemu ritmu, torej mu jih umijemo po zajtrku ali pred opoldanskim počitkom. Še posebno moramo biti pozorni ob izrasti stalnih šestic približno v šestem letu starosti. Te namreč izrastejo za mlečnimi peticami, zaradi česar jih starši pogosto spregledajo in tako ne očistijo.
Kar se pripomočkov tiče, potrebujemo zobno ščetko z malo in mehko glavo (lahko tudi električno) ter zobno pasto. Zobno nitko začnemo uvajati, ko izraste prvi stalni zob. Sprva jo naj uporabljajo starši, otrok naj bi samostojno nitkal do 12. leta, ko naj bi tudi na splošno sam obvladal celotno ustno higieno. Če zaradi otrokovega nesodelovanja nitke sprva ni mogoče uporabljati, jo poskusimo vpeljati vsaj delno. Pomembno je namreč razviti navado, s čimer dosežemo, da bo otrok kasneje nitko sprejel kot obvezen pripomoček pri ustni higieni. Za otroške zobe je pomemben tudi fluor, poglavitni vir je zobna pasta. V tabletkah kot sistemsko terapijo ga danes, razen v izjemnih primerih, ne uporabljamo več zaradi nevarnosti, da otrok razvije dentalno fluorozo, torej bele madeže na stalnih zobeh.
Evropske smernice narekujejo, da za otroke med šestimi meseci in dvema letoma starosti uporabljamo otroško zobno pasto z vsebnostjo fluora 500 ppm (oznaka je na tubi), nato do šestih let tiste s 1000 ppm ali več, nad šest let pa s 1450 ppm. Do šestega leta naj bo količina paste približno v velikosti grahovega zrna, pri mlajših od dveh let pa jo po površini ščetin samo razmažemo kot namaz na kruh.
Sladka hrana in pijača – dobre prijateljice kariesa
Otroci so seveda po navadi veliki ljubitelji sladkarij, včasih pijejo tudi sladke pijače in še to po steklenički, kar pogosto privede do tako imenovanega stekleničnega kariesa. Sladko oziroma lepljivo hrano, ki se hitro prime zoba, je zato priporočljivo omejevati oziroma jo otroku dati ob posebnih priložnostih. Najhuje je namreč takrat, ko so malčku sladki obroki ali celo sladkan čaj na voljo ves dan ali celo čez noč.
Neprimerna prehrana lahko v kombinaciji s slabo higieno povzroči, da zobna gniloba hitro uniči krone mlečnih zobkov, zaostale korenine pa je nato treba izpuliti. Na splošno je karies najpogostejša težava, na katero zobozdravniki naletimo v otroških ustih. Pri večini otrok je zato kriva nepravilna oziroma nezadostna higiena v kombinaciji s slabimi prehranjevalnimi navadami, obstajajo pa tudi drugi dejavniki, v redkih primerih tudi kakšna od genetskih bolezni.
Tomaž Dolinar je zaposlen v Zobozdravstvenem centru Modri zob Ljubljana; več informacij o reševanju težav z ustnim zdravjem in lepim nasmehom najdete na www.modrizob.com.