Novo leto, novoletne odločitve. Morda je ena od njih končno prestopiti med nekadilce. Ker odvisnost spremeni strukturo in delovanje možganov, življenjski stil in razmišljanje, gre za projekt, pri katerem ni odveč psihoterapevtska pomoč. V Psihiatrični ambulanti Rudnik, kjer vodijo skupine za odvajanje od kajenja, prepuščajo temeljni načrt za prenehanje posamezniku. Nekateri namreč laže prenehajo naenkrat ali po metodi »hladnega tuša«, spet drugi tako, da povečujejo presledke med pokajenimi cigaretami in uporabijo različne trike, na primer kupijo znamko cigaret, ki jim ne odgovarja ali kadijo z nasprotno roko, kot so navajeni.

V skupine za odvajanje od kajenja se vključujejo tako ženske kot moški, stari od 30 do 60 let. »Nekateri pridejo na pobudo partnerjev ali otrok, drugi na pobudo zdravnika, spet tretji se priključijo izključno zaradi lastne notranje motivacije, vendar je teh manj,« je povedala psihologinja Kaja Medved iz uvodoma omenjene psihiatrične ambulante. Njene izkušnje kažejo, da je v skupinah velikokrat – in ne nujno samo na začetku – prisotna zadrega in skepsa, saj gre za spremembo dela življenja, ki je pri posameznikih močno utrjen in povezan tudi s čustveno komponento. Ne glede na vse pa je javno priznanje namere po prenehanju kajenja olajševalna okoliščina. Prednost skupinskega pristopa je po besedah psihologije tudi v tem, da se posamezniki ne počutijo sami in lažje dosežejo cilj s podporo ljudi, ki jih razumejo.

Cilj ni izključno prenehanje kajenja

Člani skupine najprej prejmejo nekaj teoretičnih osnov o vplivu kajenja na telo, vzrokih za nastanek telesne in psihične odvisnosti in o samem poteku odvisnosti, nato se posvetijo izmenjavi izkušenj, iskanju čustvenih vzrokov za kajenje in prednostim prenehanja kajenja. »Cilj skupine ni nujno in izključno zgolj prenehanje kajenja, pač pa opremiti posameznika z znanjem o odvisnosti, ozavestiti tvegano vedenje, pridobiti motivacijo in osvojiti praktične tehnike, ki so ključne pri odvajanju,« je realne cilje poudarila sogovornica in izpostavila svobodno voljo. Pomembno je namreč, da posameznik naredi lasten načrt prenehanja kajenja, saj nekateri lažje prenehajo po metodi »hladnega tuša«, torej naenkrat. Pri tem jim svetujejo, da iz stanovanja odstranijo vse, kar bi jih spominjalo na kajenje (cigarete, vžigalnike, pepelnike...), izberejo aktivnost, ki jo bodo izvajali vsakič, kadar bodo čutili potrebo po kajenju, da se na začetku nagrajujejo itd. Spet drugi lažje prenehajo tako, da postopoma zmanjšujejo količino pokajenih cigaret. Pri tem si člani skupine med seboj pomagajo s koristnimi nasveti, na primer povečujejo presledke med pokajenimi cigaretami, kupijo znamko cigaret, ki jim ne odgovarja, kadijo z nasprotno roko, kot so navajeni, ne pokadijo cele cigarete, vedno manj inhalirajo, ne kupujejo cigaret na zalogo...

»Kajenje ubija« ne zadostuje

Napisi na škatlicah cigaret kadilce po besedah Medvedove motijo, vendar to velikokrat ni dovolj za odločitev o prenehanju. »Tudi izpostavljene pozitivne lastnosti prenehanja kajenja bi po mojem mnenju podobno vplivale na kadilce, to pomeni, da bi pritegnile njihovo pozornost, vendar v večini ne v zadostni meri za odločitev o prenehanju,« je poudarila. Veliko motivacijo za ljudi, ki se odločijo ukrepati glede kajenja, pa vendarle predstavljajo tile podatki: da se po petih dneh od prenehanja kajenja večina nikotina že izloči iz telesa, da po enem tednu prenehanja kajenja posamezniki bolje okušajo in vonjajo, po treh mesecih se jim zmogljivost pljuč poveča za 30 odstotkov, po enem letu pa se jim nevarnost obolenja srca zmanjša za polovico.

Ni tako hudo, kot pričakujejo

Na vprašanje o uspehu skupinskega odvajanja je sogovornica pritrdila, da uspehi so. Vendar raznoliki. »Za nekoga je uspeh že to, da se skupini priključi in sliši nekaj koristnih informacij, za nekoga da zmanjša kajenje, nekomu pa uspeh predstavlja popolna abstinenca od nikotina,« je naštela in dodala, da je zadnje kompleksna naloga: »Takšna sprememba, kot je prenehanje kajenja, se ne zgodi sama po sebi. Nanjo se je treba pripraviti, jo izpeljati in nato vzdrževati. Uspeh je dosežena katera koli faza tega procesa, seveda je idealno, da čim več ljudi, ki se vključijo v skupine, izpeljejo vse tri faze.« Vzpodbudno je tudi, da posamezniki poročajo, da odtegnitveni sindrom ob prenehanju kajenja ni bil tako hud, kot so pričakovali, in da so ga večinoma čutili le prve štiri tedne. Podatki kažejo, da se s samodisciplino večini tudi drastično ne poveča teža (povprečno samo 2,3 kilograma), česar se veliko ljudi boji.

Podoben pristop k vsaki odvisnosti

Pri psihoterapevtski pomoči pri odvajanju od kajenja lahko postavimo vzporednice z zdravljenjem odvisnosti od alkohola. Čeprav gre za odvisnost od dveh zelo različnih substanc in so posledice zasvojenosti ene in druge vrste različne, gre na osnovnem nivoju za podobno problematiko. »Pa tudi psihoterapevtski pristop je podoben,« je povedala Medvedova in predstavila skupni imenovalec odvisnosti, ki sta nesamostojnost in nesvoboda. »Posameznik nima nadzora nad odvisnostjo, razvije se psihična in/ali telesna odvisnost, prav tako odtegnitveni sindrom. Odvisnost spremeni strukturo in delovanje možganov, vedenje, stil življenja in razmišljanje.«

Majhni spodrsljaji niso odločujoči

Da bi prevzeli nadzor, je novoletna zaobljuba lahko prvi in, ker izvira iz notranje motivacije, tudi zelo pomemben korak. Da bi se izkazala za uspešno na dolgi rok, pa ji morata slediti dejansko prenehanje kajenja in vzdrževanje stanja. Kaja Medved je v ta namen dodala praktične nasvete: »Spremljevalci, ki nam olajšajo, da resolucijo uresničimo, so priprava kadilskega dnevnika in zapis reorganizacije vedenja, prej omenjeni triki za lažje prenehanje, usmerjena pozornost na pozitivne lastnosti prenehanja in podpora socialnega okolja. Pomembno se je zavedati, da možnost spremembe obstaja, da s časom postaja vse lažje in da so odkloni sprejemljivi. To pomeni, da majhni neuspehi na poti do prenehanja kajenja ne pomenijo konca poti k cilju,« je razbremenila za konec.