Pokrajina, kjer so nam smuči v zibko položene, čaka smučarskega odrešenika ali odrešenico, da bi Gorenjska bila to, kar je bila: dežela smučanja! Pa ni preprosto. Na primer: lani so v Bohinju častili doma pridelano vino in bolj po tihem pokopali smučišče Kobla. In ko gorenjski otročič dahne, da bi bil rad Tina, če se že Bojana ne spomni, starše zmrazi kljub topli zimi. Smučarija ni več za preproste gorenjske dekliče in fantiče. Vlečnic na bližnjem hribu že zdavnaj ni več, ker so vrli inšpektorji prepovedali smrtno nevarne naprave, ki so nekoč v smučarijo pripeljale mnoge. In obisk trgovine s smučarskimi izdelki je stresni uvod v cenik vstopa v smučanje, ki je ja naš narodni šport, kajne? Ki je doma na Gorenjskem ali je vsaj nekoč bil. Gorenjski starši so namreč vsi »amaze tim«: sami financirajo kariere svojih smučarskih nadobudnežev in še s smučarsko zvezo se jim ni treba kregati. So pravi smučarski s.p. (sam plačam).

Obenem je gorenjskih smučarskih centrov vse manj, smučarskih vlečnic ob vaseh skoraj ni več. Včasih (v tistem grdem sistemu, ko smo bili na poti v enakost) so otroci v šoli dobili smuči na posodo, da so se narodnega športa lahko naučili. Danes pa še v vrtcu ne smejo več organizirati tečajev smučanja za najmlajše, ker (ne)prijave hitro pokažejo socialne razlike med bodočimi tinami in bojani!

Gorenjska dežela s hribi in snegom in zimami tako postaja vinorodna, po uspešno uničenem hokeju v Kurji vasi in okolici bo smučarija očitno klonila bolj tiho, brez ognjenih protestov. Zato bi Gorenjci dali veliko (in to je v tej deželi trditev, ki nekaj šteje) ali vse za eno Tino. Gorenjsko državljanstvo bi si zaslužila punca, ki bi znala dokazovati, da je na Gorenjskem smučanje še doma. Pa bi Gorenjci danes za evro radi prodali tudi pokrajinski ponos, na katerega so se smučarsko zaklinjali desetletja. Elan morda še imajo, denarja za to, da na begunjskih dilcah ne bi pisalo tuje ime, pa je dokončno zmanjkalo in vsaj tu Gorenjci niso bili sami. Nacionalni ponos v obliki dveh dilc so veselo plačevali z milijoni evrov do zdaj vsi, ne samo davkoplačevalci nekoč najbolj zimskošportne pokrajine!

Ker gorenjska mladež ni nič drugačna od druge okoli nas, že najmlajši več deskajo po spletu kot po snegu. Smučarija je (p)ostala šport, ki dela največje razlike med osnovnošolsko mladino na športnih dnevih. Sankanje, zimski pohod in smučanje je obvezna šolska ponudba. In reče gorenjski oče hčerki, čemu se je prijavila za pohod, ko pa ima vendarle smuči. »Nočem izstopati, me bodo prijateljice čudno gledale, gredo vse na pohod, nobena ne smuča…«

Tako je to, če želiš Tino. Ali vsaj približek nekoga, ki potem narodu – tu lonček seveda še kako radi pristavijo smučarski Gorenjci – prinese toliko radosti, da še povratek nacionalnega Srečka z žogo kar zbledi!

Treba se je sprijazniti, da v Bohinju pridelujejo vino, da so na Jesenicah pospravili drsalke, da v Begunjah prodajamo nacionalni ponos. Pretresajo nas orgazmični kriki reporterjev, ki slavijo narodni šport. Pa saj konec koncev nimam nič proti, ko pa si tudi sam brez slehernega sramu lastim delček tistih zmag hitre Korošice. Ona je pač naša, narodna. Je pa res, da je (smučarskega) naroda vse manj...