»Javni kulturni sektor je še naprej ujet v javni sektor države, za nas veljajo isti zakoni, kar je včasih absurdno – vrhunska operna pevka je izenačena z diplomiranim uslužbencem v kakšnem državnem uradu.« Mitja Rotovnik, generalni direktor Cankarjevega doma, o protislovjih v kulturi.
»Brez ustreznega družbenopolitičnega sporočila je glasbenik kvečjemu dober muzikant, ki pač izvaja 'kul' skladbo.« Jean-Paul Bourelly, kitarist, o kiču.
»To, da šole nimajo gledaliških odrov, imajo pa telovadnice, se mi zdi ena večjih napak naše družbe in jasen dokaz tega, kam se razvijamo.« Andrej Rozman Roza, pesnik, igralec in režiser, ob ukinitvi samostojnega ministrstva za kulturo.
»Razlika med šankovskim pogovorom in literaturo je ta, da je literatura nadgrajena z nekimi domišljijskimi vložki.« Dušan Čater, pisatelj in dobitnik Dnevnikove fabule, o pogojih resnične umetnosti.
»Tudi umetniki se starajo in tedaj jih vse bolj zanimajo samo še tiste stvari, ki jih sami počnejo.« Hanif Kureishi, britanski pisatelj, dramatik, scenarist in režiser, o slonokoščenih stolpih.
»Razumem, da me doma nimajo za nekega preroka in da v Sloveniji nasploh ljudje le redko komu privoščijo, da štrli iz povprečja, toda dejstvo, da v tujini vedno doživiš aplavz, doma pa uničujoče kritike, se mi zdi že nekoliko smešno.« Matjaž Pograjc, gledališki režiser, o bolezni domačih kritikov, da vedno vse raztrgajo.
»Tisti, ki mislijo, da sem provokativna, se samo pretvarjajo, saj mislijo, da morajo tako misliti. Še vedno menim, da sem 'apaurin' pisateljica, saj sicer ne bi prodala toliko knjig.« Vedrana Rudan, hrvaška pisateljica, o tem, zakaj njeno pisanje mnoge vznemirja, drugi pa jo častijo.
»Leta 2017, če bom še živ, hočem na transakcijskem računu imeti svojih 5000 ali 10.000 evrov, če bodo evri še obstajali kot valuta. Zdaj imam na računu 20 evrov, dolgujem pa jih 5750.« Marko Brecelj, performer, kantavtor in aktivist, o svojih načrtih za udobje v jeseni življenja.
»Tudi kapitalizem je zgolj in samo totalitarni sistem, ki se obnavlja skozi notranja protislovja. Od komunizma ga ločijo samo večja zvitost, brezobzirnost ter doslednost izčrpavanja žive in mrtve sile.« Skupina Laibach o času vsesplošne prekarizacije.
»Kostumografija razkriva karakter, moda ga zakriva.« Alenka Bartl, kostumografka, o slačenju in oblačenju.
»Zame je vonj nekaj pozitivnega, metaforičnega. Ko nekega človeka srečamo prvič, se v veliki meri odločimo, ali nam je všeč ali ne, prav na podlagi vonja.« Jan Fabre, belgijski večmedijski umetnik, o dobrem nosu.
»Recesija je postala hladno orodje za ustanovitev novih oblik nadzora, moči, vulgarne oblasti, ki povsem ignorira stroko.« Jernej Lorenci, gledališki režiser, o pretvezah.
»Prašiči so kot ljudje. Obstanejo lahko v obupnih razmerah in jedo kar koli, od človeškega mesa do odpadkov. Svinje bi lahko postale strateški partner ljudi pri preživetju.« Dmitry Glukhovsky, ruski novinar in pisatelj, o zavezništvu med vrstami.
»V avtonomnih centrih, kot je Metelkova, naj bi delovali ljudje, ki si želijo nekaj početi. Ko pa rečejo, mi smo sem vložili že toliko časa in energije, da bi bilo prav, da je naše, je to divja privatizacija.« Neven Korda Andrič, večmedijski umetnik, o alternativnem fevdalizmu.
»Kot filmar v takih krajih, kot so bordeli, kjer koli že so, pač nisi dobrodošel. Potrebno je veliko prepričevanja, a če nimaš denarja, nič ne zaleže. Prostitutke ne naredijo nič, tudi snemati se ne pustijo, če jim ne plačaš.« Michael Glawogger, avstrijski filmski režiser, o naravi posla.
»Zdaj je tu na voljo okoli 400 različnih programov za šole pisanja in vsako leto jih je več. Vsakdo hoče postati pisatelj, nihče noče brati knjig.« Gary Shteyngart, ameriški pisatelj, o aktivni naravnanosti Američanov.
»Med dvema izvedbama festivala se je zgodilo to, da je filmski trak kot medij za prikazovanje filmov prenehal obstajati.« Igor Mirković, režiser in direktor filmskega festivala v Motovunu, o novih časih.
»Če je pripravljen nekdo sistem, ki dobro deluje, onemogočiti zaradi zneska, ki je enak strošku dveh vojakov v Afganistanu, temu težko rečemo normalne razmere.« Slavko Pregl, nekdanji direktor Javne agencije za knjigo, o nenormalnem varčevanju.
»Pri nas smo se motili že v prejšnji državi in se motimo tudi zdaj, kaj film sploh je. Zunaj je to biznis in producent je nekdo, ki vlaga denar, da se mu vrača dobiček. O umetnosti se ne govori.« Demeter Bitenc, filmski igralec, o motnjah v zaznavi.
»Danes berem, kako je naša glasba še vedno aktualna, a nihče ne ve, da nas je na začetku zavrnilo okoli 25 založb z obrazložitvijo, da smo za časom.« JJ Burnel, basist in pevec skupine The Stranglers, o svežih trendih.
»Šanghaj je prek neke romske družinske zgodbe tudi zgodba o nekdanji državi. In po prvih odzivih, ki jih dobivam iz tujine, je film videti privlačen in zanimiv prav kot metafora o Jugoslaviji.« Marko Naberšnik, režiser filma Šanghaj, o skritih pomenih.
»Optimizem je strašljiva reč. Ko ljudje okoli tebe govorijo 'ni panike', takrat veš, da si do vratu v dreku.« Boris Benko, polovica dua Silence, o zanesljivih znamenjih.
»Dejstva ne podpirajo trditve o elitističnem predznaku klasične glasbe, še posebno ne pri nas. Široka dostopnost glasbenega šolstva in koncertov resne glasbe je v vseh nekdanjih socialističnih državah oblikovala drugačen profil povprečnega obiskovalca ali ljubitelja.« Ingrid Gortan, vodja programa za resno glasbo v Cankarjevem domu, o izobraženem slovenskem občinstvu.
»Slovenija je tako do konca zamehurjena, da si Slovenci ne morejo niti predstavljati, v kakšnem dreku živijo.« Branko Gradišnik, pisatelj, prevajalec in letošnji Sovretov nagrajenec, o pogledu na Slovenijo iz tujine.
»Včasih se kar čudim, kaj ima v slovenskem prostoru podporo in kaj ne – kot da kakovost ne bi imela kaj dosti pri tem.« Blaž Pucihar, skladatelj in pianist, o svojem prodoru v svet.
»Vsak teden koncertiram po Sloveniji in srečujem ljudi v težavah. Vidim tudi, da je vedno težje najti obiskovalce, ki bi lahko plačali vstopnino. Če je vstop prost, pa jih pride na tisoče.« Peter Lovšin, glasbenik, o revščini in ljubezni do glasbe.
»Trenutno ne vidim možnosti, da bi lahko s svojim delom v Sloveniji preživel.« Rok Predin, slikar in animator, o ustvarjanju videospota za novo skladbo skupine The Rolling Stones.
»Film je preresna stvar, da bi dopuščal površnost in neizkušenost.« Matevž Luzar, filmski režiser, o razlogih za študij teologije še pred poznejšim vpisom na AGRFT.
»Nove vloge morajo biti nove ideje.« Glorjana Veber, pesnica, o nujnih pogojih za morebitno članstvo v Društvu slovenskih pisateljev.
»Razlika je med tem, kar želijo ljudje obesiti na steno dnevne sobe, in tem, kar radi vidijo v knjigi.« Andreas H. Bitesnich, avstrijski fotograf, o okusu in kontekstu.
»Država pričakuje, da delamo zanjo ne glede na to, kakšen je sistem, fevdalen ali demokratičen. Mi smo meso sistema.« Bojan Jablanovec, gledališki režiser, o zgodovinski konstanti.
»Fizične okoliščine so me prisilile, da sem prevod le izpustila iz rok, saj sem ga oddala pol ure pred odhodom v porodnišnico.« Ana Barič Moder, prevajalka in dobitnica priznanja Slovenskega knjižnega sejma za mlado prevajalko, o zagnanosti.
»V Sloveniji meja med urbanim in ruralnim danes ni tako očitna. Tudi mestno okolje je lahko zelo zaplankano.« Janez Ramoveš, pesnik in letošnji Jenkov nagrajenec, o podeželju.
»Kultura ima svoje lastne vrednosti in je ne bi smeli izrabljati za povečanje ekonomske aktivnosti. Uporabljati bi jo morali za večanje sreče ljudi.« Bruno S. Frey, švicarski kulturni ekonomist, o merjenju kulture.
»Trdim, da noben pevec ni izgubil glasu, izgubil je živce.« Vlatka Oršanić, operna pevka in profesorica, o usodni neprizanesljivosti občinstva do opernih pevcev.
»Če bi v Franciji ukinjali ministrstvo za kulturo, ne bi šli na ulice le kulturniki, ampak bi šli vsi. Pri nas pa je javnost reagirala v smislu, no, končno bodo šli tudi oni delat.« Drago Ivanuša, glasbenik in skladatelj, o razlikah v civiliziranosti.
»Moja definicija feminizma je bila vedno zelo preprosta in realna: sem stripovska avtorica, kar pomeni, da sem tudi feministka.« Julie Doucet, kanadska stripovska avtorica in vizualna umetnica, o moškem poklicu.
»Tišina med ljubimcema je drugačna kot tišina po razburjeni debati.« Irena Tomažin, pevka in performerka, o razmerju med zvokom in tišino.
»Kruta realnost našega mesta ostaja enaka kot pred EPK: mariborskih množic ni prebudila kultura, na ulice so jih spravili radarji.« Emica Antončič, odgovorna urednica Dialogov.
