Brežice. To je zgodba o menda prvem avtomobilu kakšnega vaškega gasilskega društva v brežiški občini, najverjetneje tudi širše. Imeli so ga, kdo drugi kot Moščanci, ki so od nekdaj veljali za nekoliko naprednejše. Menda zaradi bližine Brežic, do katerih jih je v primerjavi z ostalimi kraji dobovske krajevne skupnosti ločila najmanjša razdalja. Od tod tudi posmehljiv naziv »poštirkanci«, ki se prebivalcev Mosteca drži še danes. Leta 1955 so ga pripeljali oziroma privlekli iz sosednjih Čateških toplic, kjer je nevozen, brez motorja, rezervoarja in še česa, kot službeno (!) vozilo takratnega direktorja toplic Mitje Lebarja zaprašen in zametan z razno navlako dolgo neuporaben ždel v garaži.
Iznajdljivi mehaniki
Še danes se lahko poklonimo iznajdljivosti najbolj vnetih mladih moščanskih gasilcev in avtomehanikov, ki so iz nevozne pločevinaste razvaline v dokaj kratkem času uspeli znova narediti limuzino – ponos Mosteca. Pod svojo streho je lahko sprejela kar osem ljudi in jih celo prevažala.
Avto, izdelan leta 1937, se je imenoval wanderer W 26. Nad levim prednjim blatnikom je imel pritrjeno rezervno kolo, prečno na zadku spodaj pa še kromiran prtljažnik, na katerem so stali otroci, ko so jim odrasli kdaj pa kdaj privoščili nekaj metrov vožnje od gasilskega doma do domačije Antona Sluge in nazaj. Včasih so jim dovolili stati tudi na širokih pragih na obeh bočnih straneh vozila. Da ne bi izgubili ravnotežja, so se oklepali okvirjev oken, česar se nekateri še danes živo spominjajo.
In kako je prej neuporaben avto postal spet vozen? Spretni in iznajdljivi moščanski mehaniki so vanj vgradili motor nekega tovornjaka, najdenega v Brežicah, manjkajoči rezervoar za gorivo pa izdelali iz pocinkane pločevine ter ga stlačili pod pokrov motorja. Precej domišljije so uporabili tudi pri zagotavljanju nekaterih preostalih manjkajočih delov. Ljubkovalno so ga, ne vemo zakaj, klicali Zü-zü.
Potovanje na gasilski festival
Ker je bil takole skrpan z deli, zvlečenimi z vseh strani, vse prej kot zanesljiv, je 3. avgusta 1956 nekako v tem slogu potekala tudi vožnja delegacije moščanskih gasilcev na velik dvodnevni gasilski festival v prestolnico slovenske Štajerske, Maribor. S podrobnostmi »velike avanture« je postregel Jože Peterkoč, ki je bil tedaj tudi sam med potniki. Z njim sta potovala še oba voznika, Fric Krulc (danes živi v Kanadi) in Franc Merslavič - Črni, zraven pa še Karl Pinterič, Marija (Micika) Merslavič, Jože (Pepi) Šinuk in še dva, ki se ju Jože več ne spomni.
»Na pot smo nameravali čez Bizeljsko, a smo prvi defekt doživeli že na izhodu z Mosteca. Fric je brž zlezel pod avto in ko je bil znova na nogah, je povedal, da je počil kardan. Počen del je dal v cekar neke vaščanke, ki je pripeljala mimo in z njenim kolesom oddirjal v Brežice, kjer so mu ga zavarili. Še z vročim se je vrnil, ga namontiral in že smo se peljali naprej,« pripoveduje Peterkoč.
Ker se s tako nezanesljivim avtom niso več upali čez bizeljske in ostale klance, so obrnili in šli proti Celju. A glej ga zlomka, ob prihodu v Krško se jim je zataknila hupa in tako so ves čas vožnje skozi to mesto na ves glas opozarjali nase. Da so se za njimi, glasno krohotajočimi, ozirali vsi Krčani, seveda ni treba posebej omenjati. Podivjano trobljo jim je zatem nekako uspelo utišati in skozi Zidani Most so prišli do Celja, kjer so se pred nadaljevanjem poti malo »podložili« in seveda odžejali. Na slovenskobistriških klancih je Zü-zü znova opešal, tako da brez porivanja ni šlo. Ko je znova dobil zagon, so spretni »porivači« vanj poskakali kar skozi okna.
Malo pred Hočami se jim je »skurila« še sklopka, tako da so do Teznega v Mariboru komajda prilezli, tam pa je avto dokončno izpustil dušo. Še dobro, da so se na festival odpravili en dan prej.
Smerni kazalci iz orehove potice
Noč so prespali kar v avtu, naslednji dan pa so šli nekateri na parado, drugi pa na Agroservis, kjer so jim popravili sklopko in avto nekako znova obudili k življenju. Toda namesto da bi šli takoj domov, so si privoščili še ogled Maribora. Kajpada, ko pa so pretrpeli tolikšne muke, da so lahko sploh prišli tja daleč na sever dežele. Ker sta med vožnjo po mestu odpovedala še smerna kazalca, je Šinukov Pepi njihovo delovanje nadomestil z orehovo potico, ki jo je oponašajoč delovanje pravih smernih kazalcev molil skozi okno zdaj na levi, zdaj na desni strani avtomobila, odvisno, kam so želeli zaviti, ostali potniki pa so ob tem njegovem početju pokali od smeha. Med vožnjo nazaj bi jim Zü-zü na največjem od bistriških klancev skoraj spet izdihnil, a ga je nabrisani Šinuk parkrat »potegnil« s pasom po zadnji plati in naposled so se le srečno vrnili nazaj na Mostec. Naslednje leto so starino srečno prodali neki ženski na Gorenjsko.
