Novoletna zaobljuba se od preostalih zaobljub seveda razlikuje predvsem z vidika kronologije – uporabimo jo ob koncu leta, v času, ko se nam z novim koledarskim letom ponujajo možnosti za nov začetek, za svež list papirja.
Izvor novoletne zaobljube sega daleč v preteklost. Že stari Babilonci so ob prehodu v nove časovne cikle obljubljali bogovom, da bodo vrnili izposojeno in poplačali dolgove. Vsako leto so z obljubami bogu Janusu začeli tudi Rimljani. Po njem se denimo imenuje mesec januar. V srednjem veku so vitezi ob koncu leta izrekli „pavovo“ zaprisego, s katero so potrdili svojo predanost prestolu. Kristjani in druge vere prav tako ob koncu leta molijo za dobrobit v prihajajočem letu, ob tem pa se spominjajo dejanj, ki bi jih bilo dobro izboljšati v prihodnje.
Raziskava Richarda Wisemena z Univerze Bristol iz leta 2007 je pokazala, da 14 odstotkov ljudi, ki si zadajo novoletne zaobljube, ne vztraja pri njih. 52 odstotkov ljudi je na začetku prepričanih, da jim bo zaobljube uspelo izpeljati. Moški naj bi za 22 odstotkov pogosteje izpolnili svoje zaobljube, če so te konkretno definirane (shujšati kilogram na mesec). Ženske so 10 odstotkov bolj uspešne, če svoje cilje javno naznanijo in si s tem pridobijo podporo prijateljev.
Če povzamemo Franka Raja, avtorja knjige o zaobljubah „A Course in Happiness“, so novoletne zaobljube najbolj izvedljive, če jih delimo z nekom oziroma če z nekom delimo iste cilje. Podpora prijateljev je ključen dejavnik, ki pomaga pri uresničitvi le teh.
