In se je pobrala, skupaj sta se pobrala. In zdaj cveti. Ko drvi med vratci, plava v brezčasnosti in brezprostornosti. To je nova stopnja evolucije, o kateri govori Massi. Ne gre le za smučarski, ampak tudi (ali predvsem) osebnostni razvoj. Ni več introvertirana in negotova deklica, ampak ekstrovertirana in samozavestna ženska na vrhuncu moči. Vse to, ker ni dopustila, da bi jo apatičnost dokončno posesala vase.
Slovenija je zdaj na dnu ali blizu dna. In potrebuje upanje, vero, da je jutri lahko bolje. Ljudje se lahko zgledujejo po Tini Maze. Lahko vidijo, da se stvari, ki se sprva zdijo nemogoče, lahko zgodijo, a ne brez napora. Ne brez poguma. Ne brez iskrenosti in iskrivosti. Tudi Slovenija je obstala na mestu, kot je Tina Maze stala na mestu pred petimi leti. Mazejeva se je zganila in se osebnostno razvila. Odprtost in samozavest sta pregnali strah in tesnobo.
Podobno, a še precej bolj trnovo pot mora prehoditi družba. Cilj se zdaj zdi oddaljen in težko dosegljiv. A ponuja zvrhano mero motivacije, kajti nagrada bo precej večja od smučarskega velikega kristalnega globusa.
Vsakdo lahko pravo pot prepozna na različnem področju. Eno od teh je šport, ki je v družbenem smislu zaradi širokega (in v večini primerov pozitivnega) vpliva fenomen. Nekateri pot prepoznajo v Tini Maze, drugi v umetnosti, tretji v duhovnosti... Rezultat pa naj bo enak – izhod iz labirinta, kot ga je našla naša smučarska junakinja.
Tako kot je bila ona pred petimi leti v konfliktu z družbo, je slovenska morala trenutno v konfliktu sama s sabo. Da je pot iz tega mogoča s strpnostjo, pluralnostjo, medsebojnim spoštovanjem in samospoštovanjem, pravšnjo mero samozavesti in poguma ter še česa, očitno ljudje spoznavajo. Prehod iz pasivnega (in boječega) državljanstva k aktivnemu, ki se je začel razvijati v minulih tednih, je namreč dober začetek.