Zlata Lena, legenda, talent stoletja. S takšnimi in drugačnimi superlativi so v nemških medijih marca letos pospremili slovo Magdalene Neuner od sveta biatlona, v katerem je pri vsega petindvajsetih letih osvojila vse, kar se je dalo. Ravno to ter želja po normalnem življenju, ki ji je veliko bolj pomembno od denarja in slave, ji je vzelo željo po novih vrhunskih dosežkih. Minuli konec tedna se je na stadionu Schalkeja v Gelsenkirchnu tudi uradno poslovila od domače in širše publike.
Šele v zadnjih mesecih lahko Magdalena Neuner počne, kar želi. Pravi, da ni lepšega občutka na svetu, kot se zjutraj zbuditi v postelji ob partnerju, ter da se v biatlonski cirkus ne bi vrnila niti za 50 milijonov evrov. Želja po svobodnem življenju je premočna. Dnevno večurno trpljenje na tekaških smučeh s puško na ramenih, nenehno potovanje po svetu, leta pritiska in odrekanje marsičemu je puščalo na mladi Nemki posledice. Pri petindvajsetih je kot najboljša biatlonka na svetu temu naredila konec. Odšla je prostovoljno, saj si ni imela več kaj dokazati. »Čeprav sem imela občutek, da sem moštvo pustila na cedilu, sem gledala nase in na to, kaj je dobro zame. Življenje po biatlonu obstaja in trenutno nadvse uživam v njem,« z nasmeškom na obrazu pojasnjuje simpatična Nemka.
Športna bilanca Neunerjeve je neverjetna. Dvanajstkrat je bila svetovna prvakinja, kar je svetovni rekord, dvakrat olimpijska prvakinja ter trikratna zmagovalka svetovnega biatlonskega pokala. Poleg številnih drugih priznanj in nagrad je bila dvakrat v Nemčiji izbrana tudi za športnico leta. A cena za dosežke je bila visoka. Morda celo previsoka. V vrhunskem športu je preživela 16 let, se okoli 6500-krat peljala na treninge ter na tekmah preživela okoli 12.500 ur. Kljub neverjetnemu talentu je v uspeh vložila ogromno dela in truda. »Vse športne cilje sem osvojila, zato sem se od biatlona poslovila na vrhuncu. Sedaj uspehe proslavljam na življenjskem področju,« pravi v Garmisch-Partenkirchnu rojena Neunerjeva, ki se je pri štirih letih začela ukvarjati z alpskim smučanjem, nato pa se pred ustalitvijo v biatlonu preizkusila še v nekaj drugih zimskih športih.
Priljubljenosti navijačev si ni izborila le s športnimi uspehi, temveč tudi z dostopnostjo, stalno dobro voljo in naravnostjo. Milijonarka je s svojimi atributi pridobila še naklonjenost sotekmovalk in sotekmovalcev. Ole Einar Bjoerndalen, osemnajstkratni svetovni prvak in šestkratni nosilec zlate olimpijske kolajne, ji je ob njenem slovesu izrekel kratko, a jedrnato sporočilo spoštovanja: »Upokojila se je legenda biatlona.«
Slava, ki jo je dosegla s številnimi uspehi, je imela tudi negativno plat. Ko je pri vsega 20 letih postala trikratna svetovna prvakinja, je mediji niso več spustili izpred oči. Imela je občutek, da vsi od nje nekaj želijo. Kljub temu nikoli ni odklonila intervjuja za tiskane medije ali televizijo ter bila vedno nasmejana pred navijači, ki so jo čakali v cilju ali zvonili na vrata njenega doma. Zgodilo se ji je celo, da je eden od njih splezal na njen balkon. Vse to jo je pripeljalo na rob pameti. »Šport je brutalen biznis. Če bi moji starši vedeli, kaj za seboj prinese slava, sem skoraj prepričana, da mi ne bi dovolili kariere profesionalne biatlonke.«
Po upokojitvi Neunerjeva uživa v pletenju, igranju harfe ter občudovanju kostumov in tradicij. Izjemno ceni družinske vrednote. Nič si ni želela bolj, kot biti normalna ženska, kar se ji počasi uresničuje. Kljub bajnemu znesku na bančnem računu je ostala skromna. A ne povsem skrita očem javnosti. Čeprav se dnevno več ne pojavlja v časopisih in televizijskih oddajah, zna ceniti naklonjenost ljudi. »Slava je imela tudi pozitivne stvari. Zagotovo ne bi bila tako srečna, če nihče z menoj ne bi želel opraviti intervjuja,« je dejala sproščeno in še zadnjič pomahala 50.000-glavi množici na stadionu v Gelsenkirchnu.