Tako kot so se razvijali smučarski skoki, se je tudi prestižna turneja, na kateri v vsej dosedanji zgodovini ni odpadla niti ena tekma. Ko je bil šport še čista romantika, so si najbolj pogumni skakalci privoščili divje silvestrovanje v mondenem Garmish-Partenkirchnu in dobesedno izza šankov odšli na skakalnico, na kateri so kljub prekrokani noči posegli po najvišjih mestih na tekmi na novoletni dan, ki je glede odmevnosti najbolj prestižna. Danes mnogi skakalci niti ne dočakajo novega leta, ker gredo v posteljo že veliko pred polnočjo, da so na tekmi spočiti.
Ko sem pred četrt stoletja začel poročati z novoletne turneje, je bilo to navzven tekmovanje z veliko prestiža in blišča, realnost pa drugačna. Skakalci so se preoblačili pod milim nebom, zato je bila okolica z oblačili, ki so visela obešena na smrekah, bolj podobna počitniškemu kampu. Slovenci so imeli že v dresu Jugoslavije visok standard z avtodomom v voznem parku, ki so ga spremenili v garderobo, da se niso preoblačili na snegu, dežju, mrazu... Ker ni bilo žičnic, so se skakalci na zaletišče odpravljali peš, kar je bilo posebno naporno, ko se prekinjali in ponavljali serije. Mnogi so na vsaki skakalnici točno vedeli, koliko stopnic morajo prehoditi. Ob pokalih so bile nagrade še praktične, ki so jih zlasti tekmovalci iz socialističnih držav zaradi carine s pomočjo znancev iz domačih reprezentanc pod realno ceno prodali kar tam, kjer so jih osvojili.
S profesionalizmom se je dvignil tudi standard z novimi skakalnicami, sedežnicami, garderobami, vendar tudi moderni zračni bojevniki so še vedno preslabo plačani gladiatorji glede na to, koliko milijonov evrov se obrne. 20.000 švicarskih frankov bruto za skupno zmago, potem ko je bila zadnja leta ta nagrada v obliki avtomobila in 307.200 švicarjev nagradnega sklada za vse štiri tekme skupaj, je drobiž v primerjavi z zaslužki organizatorjev in odmevnostjo dogodka.