Eden takšnih ukrepov je bila v določenem pogledu že ukinitev samostojnega ministrstva za kulturo in njegova vključitev v novo hibridno »superministrstvo«. Ta vsaj za zdaj ni prinesla kakih posebnih sinergij med svojimi sestavnimi deli, na primer kulturo, izobraževanjem in znanostjo, je pa uspešno – in to precej primerno, kar ob kulturnem prazniku – pripravila kulturnike do prvega manjšega revolta. Toda če se je zdelo, da bo mogoče to simbolno klofuto, ki je »zgodovinsko vlogo« slovenske kulture prepustila smetišču zgodovine, sčasoma že nekako prebaviti, so novi eksperimenti poskrbeli, da kulturni javnosti ni bilo dolgčas: enaki usodi »pripojitve«, kot je doletela ministrstvo, sta se nato le za las izognili javni agenciji, zadolženi za področje knjige in filma, ki – kar se tiče perspektiv za njuno prihodnje delovanje – vse od takrat ploveta v kalnih vodah, drugič so bili na tapeti javni zavodi, ki so dobivali dopise o sprotnem zmanjševanju sredstev, tretjič samozaposleni v kulturi, ki so jim kriteriji v novi uredbi prinesli zlasti občutek, da jih bo sčasoma vse manj; ta vtis se je ob ustavitvi projektnega razpisa za uprizoritvene umetnosti, ki je sledila mesecem nejasnosti v zvezi z njegovo izvedbo, kvečjemu okrepil.
Med uradniškimi zdrsi in mlačnim celostnim iztržkom Evropske prestolnice kulture v Mariboru in partnerskih mestih pa velja omeniti vsaj infrastrukturno pridobitev leta – Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij v Vitanju.
