Koga sprejmete v materinski dom?

Mame z otroki, porodnice in noseče ženske, ki zaradi ogroženosti v svojem okolju ne morejo več živeti. Gre za situacije, ki pomenijo življenje na robu revščine, in teh je vse več. Govorimo o težkih bivanjskih stiskah, deložacijah, nezmožnosti plačevanja stroškov, kakor tudi za vrsto osebnih stisk ter stisk v odnosih s partnerjem ali matično družino. V hiši je tudi ena soba za ženske, ki so same.

Kaj je vaš prvi korak pri pomoči ženski v stiski?

Dodajanje moči s pogovorom. Zagotovitev občutka varnosti. Sprejemanje. Toplina prostora, ki jim omogoča bivanje, ne da bi se morala vsak dan znova spraševati, kje bo prespala, ali s čim bo plačala položnice. Zbiramo hrano, da imamo na voljo pakete pomoči, ko se namestijo in so brez vsega. To je prvi korak, šele potem pride na vrsto izvedba »izvirnega delovnega projekta pomoči«, kot temu rečemo v socialnem delu.

Kakšen pa je ta načrt? Kako ga sestavite?

Načrt, ki ga sestavimo z vsako žensko posebej, je usmerjen v varovanje pred različnimi oblikami tveganja, kot tudi v mobilizacijo vseh virov (po)moči. Dejansko pomeni raziskovanje tega, kje sem in kaj potrebujem oziroma kaj so cilji in kam sem namenjen. Cilj mora biti boljše življenje ženske, otroka, družine in vseh, ki so udeleženi v projektu. Zato je izredno pomembno, kako pomagamo. Vedno znova definiramo napredke na poseben, individualen način – skupaj s sanjami, in spodbujamo iz perspektive moči.

Pomoč je torej odvisna od posameznega primera. Kateri načini pomoči so se izkazali za uspešne?

Položaj moraš reševati celostno, saj so finančne stiske vse bolj zarezale v dostojanstvo ljudi in spodrezale temelj občutka lastne vrednosti. Pomembno je biti spoštovan kot človek in dobiti priznanje, da zmorem in znam prispevati v skupnosti in da ne uspejo le najmočnejši in najbolj drzni, temveč da imamo vsi pravico sobivanja.

Danes je težko, da ne rečem nemogoče, dobiti delo. Govorimo namreč o materah z otroki, ki jim je delo še toliko težje dosegljivo. Te ženske imajo šibko socialno mrežo ali pa sploh ne, nove mreže ljudi, ki bi lahko pomagali, pa še ni. Delamo torej na tem, da skupaj z njimi raziskujemo nove možnosti za vzpostavljanje novih socialnih mrež ali da krepimo obstoječe tam, kjer je to mogoče.

Velikokrat so prizadeti tudi otroci. Kako pomagate njim? Imate kakšen poseben pristop?

Pomoč mami je posredno tudi pomoč otroku. Ob njej raste, se uči, pridobiva spoštovanje, vzorce vedenja, občutek lastne vrednosti. Uči se tudi načinov, kako si pomagati. Če tega otrok ne dobi pri starših, je to težko nadomestiti. Vse, kar se dogaja v družbi, in vse, kar doživljajo starši, doživlja tudi otrok, zato mu moramo pomagati z lastnim zgledom. Otrok iz revne družine bo težko napredoval, dosegal tisto, kar bi lahko. Pretepen ali kakor koli drugače zlorabljen, zapuščen ali zanemarjen otrok potrebuje, da ga obvarujemo in mu omogočimo varno življenje. Potrebuje drugačne izkušnje. Posledice zlorab so tako ali tako že dovolj hude same po sebi. Vsak od nas se rodi v ta svet s svojimi potenciali in prav je, da jih lahko razvije. Otroci, ki bivajo pri nas, imajo za sabo veliko hudih in težkih stvari, kar jih je zaznamovalo. Gre jim na bolje, če mama v varnem okolju, v katerem bo bolj zaupala sama sebi, dobi priložnost za spremembe. Tako pridobi dostojanstvo, s tem ko napreduje ona, napredujejo tudi njeni otroci. To je tisto, kar potrebujejo.

Ženske lahko pri vas bivajo največ leto dni. Kako pridejo do stanovanja, ko se odselijo iz materinskega doma?

Na voljo so nižje najemnine pri posameznikih, ki so pripravljeni pomagati, subvencije, neprofitna stanovanja in tudi neobnovljena stanovanja. Vendar je reševanje stanovanjskega vprašanja velik problem in ga lahko rešujemo le ob podpori lokalne skupnosti in države.

Dejali ste, da je vse težje priti do služb. Ali pomagate materam tudi pri tem?

Doživljanje domačega nasilja je zelo specifično. Na prvi pogled sicer nima neposrednega vpliva na zaposlitev, vendar ima žrtev posledice, ki lahko vplivajo na njeno delovno aktivnost. Študije kažejo, da ima nasilje različne posledice za delo in zaposlitev osebe, ki ga doživlja: skoraj vse nasilni partner nadleguje tudi med delovnim časom. Ženske se seveda obračajo na zavod za zaposlovanje in pišejo prošnje za delo, vendar so odgovori velikokrat negativni. Tako je težko ohranjati pozitivno samopodobo, zato jim nudimo zagovorništvo in spremljanje na različne ustanove, da ne doživljajo ponovne viktimizacije. Nujno je, da pridobijo čim več dobrih izkušenj in s tem krepijo zavest o svojih sposobnostih in znanju.

Kakšen trende opažate? Ali je v času krize več žensk, ki iščejo pomoč?

Žensk, ki iščejo pomoč, je veliko. Veliko je tudi takih, ki so že bivale v kateri od varnih hiš, materinskih domov ali kriznih centrov in potrebujejo nadaljnje svetovanje. Zanje smo leta 2010 ustanovili nov program Svetovalnico za žrtve nasilja in zlorab Maribor. Pomoč je brezplačna in lahko tudi anonimna, imamo pa tudi skupino za otroke, žrtve nasilja.

So težave danes drugačne kot pred leti?

Težave so težke, kompleksne in celostne. Iz stisk se je zelo težko izviti, ker je družbena situacija negotova in tudi zato, ker je vse več revščine, ki jemlje moč. Pa tudi, ker ni novih zaposlitev, ker ni stanovanj, v katerih bi lahko živele brez strahu, da ga bodo izgubile, in ker ni služb, ki bi pomenile delo od določenega do določenega časa in v tem času zagotovljeno varstvo. Zato je pomembno, da pomagamo skupaj za skupen cilj, na katerem delamo skupaj z žensko. Situacija v družbi enostavno zahteva skupno pomoč vseh vključenih: da bodo procesi na sodišču delovali v korist žrtev in da se jih bo prepoznalo; da bodo tisti, ki so nasilni, spoznani kot povzročitelji nasilja, in da se bo spoštoval zakon o preprečevanju nasilja v družini. Da se bodo tudi oni lahko vključili v ustrezne oblike pomoči in da bo obstajal notranji moment, ki bo pretehtal, zakaj je sprememba nasilnih vedenj pomembna, če želimo živeti v drugačni družbi.

Vsak trenutek je možnost življenje zastaviti na novo in drugače in se ni treba oklepati starih in znanih vzorcev. Vsaka ženska, ki odide z otrokom od doma, odide iz znane situacije v popolnoma neznano in negotovo. Pa se družba še vedno sprašuje, zakaj se vračajo. Kdaj tudi zato, ker novo ne omogoča preživetja, ker je pot pretežka in nosi premalo dobrih izkušenj. In to je žalostno. A da se. Globoko verjamem, da se da. V delu z ljudmi to spoznavam znova in znova. Ljudje imajo upanje, imajo sanje, imajo tisto, kar potrebujejo za to, da so živi. Omogočiti je treba le, da to lahko živijo.

V domu ste pomagali že veliko ženskam v stiski. Kako pa lahko sam kot posameznik pomagam nekomu, ki se je znašel v hudih težavah? Kaj naj svetujem?

Pomembno je, da s pomočjo dodajamo moč posamezniku, ne da mu jo odvzamemo. Ne smemo biti tolerantni do nasilja, ki ga je v naši družbi veliko, biti moramo odzivni, aktivni in ne prestrašeni. Pomembno je tudi, da spoštujemo in ohranjamo dostojanstvo vsakega, ki se znajde v stiski. Ljudje radi pomagamo z nasveti, pa vendar lahko to naredimo drugače – že če se vprašamo, kako bi bilo meni v podobni situaciji. Premalo je tudi zavedanja, da se v stiski – revščini, nasilju ali kakršni koli drugi situaciji – lahko znajde vsak izmed nas. Do rešitve pa mora priti človek sam, mi mu pri tem lahko le pomagamo. Naj nasvet priveka na svet iz človeka samega. Koristno pa je seveda človeka usmeriti k strokovnjaku, saj lahko to pomeni pomemben premik v življenju.

Kdaj in zakaj ste se odločili za odprtje doma?

Materinski dom Maribor smo ustanovili leta 2003. Podravje do takrat materinskega doma še ni imelo, analiza potreb pa je pokazala, da je dom več kot potreben – in takšen ostaja vseh že skoraj 10 let. Pomagali so mnogi posamezniki, podjetja, združenja, tudi veleposlaništvo. Hišo je kupila Fundacija Aktiva, ustanova, ki je naš pomemben podpornik in donator.

Dandanes so težave s financiranjem že stalnica. Kako se financirate vi?

Še zmeraj velja, da smo dopolnilni programi socialnega varstva, zato bi nam le sprememba zakonodaje omogočila drugačno delovanje. Sedaj je tako, da nam ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve odobri 50-odstotno sofinanciranje programa, če smo seveda uspešni na javnem razpisu. Poudarjam, da brez tega ne bi mogli delovati. Ostalo polovico denarja pa moramo zagotoviti sami, denimo od lokalnih skupnosti, čeprav občine k podpori niso zakonsko zavezane. Pogodbe sklepamo vsako leto na novo. Za nas bi bilo zelo pomembno, da bi se dopolnilne programe socialnega varstva, ki so prepoznani kot potrebni in so tudi strokovno verificirani, vključilo med zakonske obveze sofinanciranja občin v regiji.

V Sloveniji imamo za zdaj sedem materinskih domov in devet varnih hiš. Ali je to po vašem mnenju dovolj?

Za zdaj imamo zadosti materinskih domov in varnih hiš, večja težava je, kot rečeno, zakonodaja.

Nekoč ste mi dejali, da je pri vas december težek mesec…

Res je težek. Zmeraj znova je težek. Tukaj so upi ljudi, njihova hrepenenja po drugačnem življenju, kjer so želje takšne, da jim jih težko uresničimo, a delamo na tem in skupaj nam bo tudi uspelo. Verjamem v dobre rešitve. Obstajajo. In uspe nam lahko le skupaj!