Enako je s kravo, ki je sinonim za neokusno žensko vedenje. Za bivanje brez občutka. Kar je bržkone podobno oholo mnenje kot prepričanje, da mravljam ni jasno, da je zemlja okrogla. Poznal sem punco, ki je, zgolj če si jo na kakršen koli način spomnil na krave, začela avtomatično jokati, kar je bilo po mojem povezano s kravjimi očmi. Z njihovo topo pasivno žalostjo, hkrati pa z vtisom, da te oči ne zmorejo več jokati solz, ker so jih v dolgi, genocida polni zgodovini svoje vrste že vse izjokale. No, če so krave s čim kdaj res opozorile na oholost oziroma neokus, potem so to storile v času bolezni norih krav, katere glavne žrtve so bile. Neokus je bil seveda človeški.

Do bolezni norih krav sem menil, da je bil tisti prefriganček z Iga, ki je sodelavcu viličaristu Ibru v Polikemovem skladišču na Vrhovcih prodal ribe (lipančke, op. p.), ki jih je, kot se je izkazalo kakšen dan pozneje, ko gospoda Ibra ni bilo več v službo, nabral ob poginu rib v lokalnem potoku, vrhunec ekonomske primitivnosti. Pa se je ob bolezni norih krav izkazalo, da so še bolj primitivno oholih domislic sposobni veleumni in visoko izobraženi ljudje. Konkretno tisti, ki so se domislili, in še bolj tisti, ki so uveljavili, da je nadvse ekonomično, če živali silimo v kanibalizem. Da se hranijo s kostno moko. S svojimi zmletimi vrstniki. Kot tudi z zmletimi posteljicami človeških zarodkov. In potem takšno meso ponudimo ljudem.

Ekofilozofija je v vsakem primeru všečna v toliko, kolikor nasprotuje gosposko oholemu človeškemu odnosu do narave, s tem pa tudi do soljudi. In ko se je nedavno na Trubarjevi cesti v določenih dnevih med tednom začela pojavljati ekotržnica, nisem imel nič proti. Šminkerji, ki res nekaj dajo na izvor hrane, itak že nekaj časa obiskujejo podeželske tržnice, in zgolj vprašanje časa je bilo, kdaj bodo podeželani prišli v mesto in zainteresiranim ponudili »eno samo zdravje«. Njihova stvar pač. Sam vendarle menim, da homeopatski odnos do lastnega telesa vključuje tudi redno obiskovanje McDonaldsa, kar je spet posebne vrste diskusija. Nekaj drugega mi je pri vsem tem eku postalo neugodno. In to naknadno.

Potem ko sem v eni od trgovinic na steni prebral list z obrazložitvijo, da je ekotržnica na Trubarjevi potrebna zato, ker je Trubarjeva cesta ulica, po katerih ljudje zgolj hodijo, a se nihče ne ustavi. Trubarjeva cesta mi je namreč najljubša mestna ulica prav zato, ker po njej hodijo mimobežniki. Raznovrstni ljudje s takšnimi in drugačnimi dnevnimi vzgibi, gor in dol. Ves dan se na njej dogaja eno samo »pičenje«, torej resnično življenje in tudi prvovrsten ulični teater, kakršnega verjetno ponuja samo še Miklošičeva. Po njej šibajo ljudje v svojih vsakodnevnih opravah, torej ljudje, ki se na ulico ne ne pridejo kazat, ampak po njej predvsem gredo. Vsak po svoje in z drugimi motivi, kot gredo denimo na nabrežje Ljubljanice ter podobne mestne predele. Finta je torej zelo enostavna. Če bi se ljudje na Trubarjevi začeli bolj ustavljati, bi se zgodilo ravno obrnjeno od deklarirane namere, ki naj bi ulico oživila. Ulica bi se umirila.