Nastop je bil ob osmi uri, jaz, Dule in Tešky ter ura in pol golih vicev. Standup je v modi, ker paše kot ata na mamo v te siromašne čase. Ne samo medijem, tudi teatru se pišejo slabi časi. Neka gospa iz Kranja mi je razlagala, da njena sestra dela v gledališču, ampak jim je letos en fant, ki vice poka, vse nastope v okolici pobral. Cenejši je, ker je sam, oni morajo pa s kombijem vlačit sceno in deset igralcev prepeljat in nafutrat. Dvorana je pa bolj polna, če obljubiš smeh. Jaz sem samo skomigal, takle mamo.

Pri standupu imam zmeraj težave z zaporedjem štosov, ker ga še vedno premetavam in iščem najboljšo varianto. Popravljam ga pred vsakim nastopom in je nemogoče, da bi ga držal v glavi. Nujno rabim kak plonk cedlc. Ni treba celega besedila, le seznam štosov v pravem vrstnem redu, da ne pozabim kakega, mi je potem doma zmeraj žal.

Najbolj simpl finta je tista, ki sem se je domislil leta '84, ko sem na par koncertih igral bas s Pankrti, in ko rečem »par«, mislim enega. Njihov basist je imel ledvični zlom in se je Igor Vidmar spomnil name, da sem muzikant, in me je na Radiu Študent vprašal, če lahko vskočim. Nastop je v Mariboru na odprtem odru, par tisoč ljudi bo, ne da se ga odpovedat. Duleta Žiberno grejo organizatorji tik pred koncertom z avtom iskat pod Triglav, ker tam s teve ekipo kot tonski tehnik nekaj snema. Ni šanse, da bi koncert odpadel!

Časa za vaje ni bilo, akorde sem si s flomastrom na debelo zabeležil na hrbtno stran dveh njihovih plakatov in ju položil na odru na tla. Iz publike se ni videlo, jaz sem si pa črne špegle nataknil in špilal, kot da bi iz notnega črtovja bral prima vista. Pa še kul je zgledalo – kitare žgejo, bobni meljejo, Perči Gnjus v zastavo ovit epilepsira po odru, basist pa totalno skoncentriran nažiga po tadebelih žicah, samo predse v tla gleda in se ne premakne! In ta basist sem jaz, granitni temelj punkenrola!

Tako je bilo hudo, da bi še danes koncert trajal, če se ne bi uscalo po drugem komadu, tiste ta debele poletne kaplje, da si koj moker do kože. Publika je skakala in tulila, ni jim bilo mar, mi smo pa kar žgali, vrat mojega basa je bil od vode kot drsalnica. Tretji komad smo do kože mokri v ostrih razmerah še odšpilali in se mi je Pero zdel še posebej nenavadno živahen, kar metalo ga je po odru. Potem je pa povedal, da ga je med komadom elektrika tresla na kablu za mikrofon in če bi tehniki to znali odklopit.

Uf, saj res! V lužah na odru stojimo, mokri do kože, s kabli prek feršterkerjev na dvesto dvajset voltov priklopljeni! V nekaj sekundah smo bili dol z odra in smo šli domov. Kratka, a meni ljuba epizoda, ki jo še danes v družbi rad vtaknem v pogovor, če mi le kdo ponudi vsaj na daleč relevantno iztočnico. Kje smo že ostali? Aja, plonk plakati!

Izkaže se, da je ta ideja za standup neuporabna, ker to ni rokenrol in ni pri roki nobenih plakatov. Risalni listi od doma so premajhni in tudi ne moreš večno otrok žicat. Raje sem se moderniziral in zdaj vozim s sabo na nastope en star fotrov televizor. Idejo sem dobil v Monsu na nekem poslovnem sejmu: na televizor z adapterjem lepo priklopim ipad, na njem poženem program za prezentacije, upravljam pa ga lahko preko bluetooth povezave s telefonom v roki. Edina težava je, da je treba malo prej od doma, da je dovolj časa vse skupaj priklopit.

Danes popoldne sem se pa doma malo preveč obiral, pozabil, da je dež – in se je kar naenkrat mudilo. Na hitro sem vtipkal naslov v telefon, GPS me bo še najhitreje pripeljal tja. Malo bolj na knap, ampak ne bo sile, sem si mislil, vseeno malo živčen. V toplem avtu sem si naštimal Val 202 in je šlo pol urice kar lepo kljub temi in zagamanemu dežju.

Potem se je pa tam nekje, ko se z avtoceste zavije med hribe v tisto dolino, začela pot nekam čudno vijugati, jaz pa avtomatično za njo, kot je kazal GPS. Potem pa naenkrat čez gozd in gor v en klanec in po makadamu v božjo mater, da sem preklel preklete satelite, očitno je nekaj narobe! Časa pa nimam, da bi ustavil in si vzel pet minut za pregled zemljevida. Potem pa tabla z napisom: Klek.

Šele kasneje so mi razložili, da to ni tisti Klek s čarovnicami. V tistem trenutku sem bil prepričan, da sem se nekaj zmotil pri vpisovanju naslova v telefon in da sem se nevede odpeljal v Belo krajino, fršlok me bo tukaj in zdaj!

Pa se nisem, en istoimenski hrib imajo v Trbovljah, blizu mladinskega centra, jaz sem si pa na telefonu pač izbral najkrajšo pot in ta je vodila gor čez hribe. Drugič povej, da ne maraš hribov.