Pomagajmo si s kratko pojmovno razločitvijo. Podobo atopije, ne-kraja, Barthes najdeva v Flaubertovih antijunakih Bouvardu in Pécuchetu, ki pustita službo prepisovalcev, da bi se podala v intelektualno vznemirljivejši študij, naposled pa vrnila k svojemu poslu. Nedokončanemu romanu, piše Rok Benčin v spremni besedi, naj bi Flaubert nameraval dodati slovar stereotipov, nekakšno antienciklopedijo neumnosti, ki jo prepisujeta njegova naslovna junaka. Barthes je štel ta roman za Flaubertovo največje delo. V knjigi S/Z (1970) ga vplete v naslednji argument: »Kako pokazati na neumnost, ne da bi se pri tem deklarirali za inteligentnega? Kako lahko neka koda prevlada nad drugo, ne da bi nasilno zaprla množino kod? Le pisava – ob predpostavki kar največje množine v njenem delu – se lahko nenasilno zoperstavi imperializmu vsake govorice.«
Sladostrastni francoski mislec, predan in dosleden preučevalec vsakršnih znakovnih sistemov, filozof in akademik (ki ni doktoriral), je postal svojstvena figura v mnogoterih tokovih sodobne humanistike in družboslovja: od literarne vede, filmskih študij prek antropologije in politologije vse do komunikologije. Obe besedili je zapisal v maniri najodličnejše esejistike: z literarno strastjo izrekanja, igrivimi pojmovnimi izumi (v prevodu Špele Žakelj) in nenadnimi filozofskimi uvidi, ki se pretakajo iz stavka v stavek. Barthes vali poanto kot snežno kepo – obenem izpostavi ključne pojme, navaja ilustracije – in v bralca naposled bušne spoznanje, da »igra ne sme biti končana«. Na potezi je užitek. In bralec, ki se v nasladi (pre)rojeva z njim. Barthesova enačba je jasna: več je kulture, večji, bolj raznovrsten je užitek.
