Knjižni produkti vseskozi kotirajo visoko na lestvici daril, ki si jih posamezniki želijo pod novoletno jelko, čeprav so jih letos marsikje prehiteli tablični računalniki, ki pa med drugim omogočajo tudi branje elektronskih knjig, in denar. Po nekaterih anketah si slednjega najbolj želijo v petnajstih od 29 državah, medtem ko so lani vodile knjige kar v trinajstih od osemnajstih držav. Iz gigantske spletne knjigarne Amazon sporočajo, da so prav na božični dan zabeležili največ nakupov, čeprav je bilo med 23 milijoni prodanih izdelkov tega dne poleg knjig v različnih formatih moč zaslediti tudi razno video gradivo. Do nemalo drenjanja pa je v teh dneh prihajalo denimo tudi v ljubljanski knjigarni Konzorcij.
Dekoracija ali lov na mrčes
Knjige radi podarjamo, ker utelešajo univerzalnost, simbolizirajo intelektualnost, povrh vsega pa lahko izbiramo med primerki različnih cenovnih rangov. Angleški pisatelj Neil Gaiman je nekoč zapisal: »Knjige so lahko privlačno darilo, ker se znotraj njih skriva celoten svet in veliko ceneje je nekomu kupiti knjigo kot cel svet.« Urednica pri Mladinski knjigi Nela Malečkar opominja, da so »v knjigah zbrane človeške izkušnje, čustva, spomini, zgodovina, znanje, zgodbe, domišljija – in če želimo kar koli od tega posredovati naprej, je knjiga najboljše možno darilo«. Solastnica založbe Miš Irena Miš Svoljšak pa je prepričana, da s knjigo lahko podarimo trajno vrednost, in sicer predvsem v nematerialnem smislu.
Medtem ko se Nela Malečkar in Branimir Nešović, direktor založbe Modrijan, držita pravila, da knjige podarjata predvsem tistim, ki radi berejo ali nenehno dopolnjujejo zasebno knjižnico, se literarna kritičarka Ana Geršak odmika od tega vzorca, saj s kančkom cinizma poišče še druge funkcije tiskanih izdaj: »Debele bukve so še posebej priljubljene za dekoracijo praznih polic, kot podloga za razmajano mizo ali učinkovito orožje v boju z mrčesom.«
Maček v žaklju lahko praska
Odločitev, da bomo nekomu podarili knjigo, je povečini enostavna, medtem ko se zagata pojavi, ko je treba med množico izbrati ene same platnice. Čeprav se veliko ljudi ob podarjanju knjig odloči za tako imenovane bestsellerje, ki so na neki način varna izbira, a še ne nujno odsevajo kakovosti, so si sogovorniki skorajda enotni, da se je treba orientirati po naslovnikovih željah, bralnih preferencah, navadah ali konjičkih. »Ni vsaka knjiga za vsakogar, ima pa vsaka knjiga svojega bralca – treba ju je le poiskati in povezati,« splošen recept ponudi Geršakova. Tako lahko s poklonom knjige brcneš v popolno temo ali celo nekoga užališ, če mu denimo v roke daš priročnik o hujšanju, ob skrbni izbiri pa pokažeš, da ti je zanj mar, če z njim morda deliš besedilo, ki te je ganilo, spravilo v smeh ali te o nečem koristnem podučilo. »Ob izbiri knjige je velikokrat odločilno moje navdušenje nad njo. Včasih pa, ko želim nekaj sporočiti, je knjiga kot podtaknjeno pismo,« osebni pogled ponudi Malečkarjeva.
Seveda se za ogrado te teme ponuja večna dilema, ali moramo knjigo, ki jo okrasimo z darilno pentljo, tudi sami prebrati. Tako predstavnica kritiškega glasu kot urednica pri Mladinski knjigi brez oklevanja podata pritrdilni odgovor. Malečkarjeva se pozabava s prispodobo: »Ne predstavljam si, da bi podarila knjigo, o kateri nič ne vem. Ta maček v žaklju bi obdarovanca le opraskal ali nemudoma pobegnil kam drugam.«
Branimir Nešović se sicer strinja, da je roman, ki nas prevzame, lahko izvrstno darilo, saj morda ponuja iztočnice za pogovor ali globlji stik z obdarovancem, a se ne za vsako ceno oklepa nenapisanega pravila, da se je nujno seznaniti s celotno vsebino dela, preden ga nekomu izročimo. »Nimam toliko časa, da bi prebral vse knjige, ki jih podarjam, vestno pa spremljam knjižne recenzije,« pojasni sogovornik, ki primakne še, da darilnih knjig ne nujno izbira zgolj v domači založbi, temveč se pogosteje obrača h konkurenčnim kakovostnim naslovom, priznava pa, da je užitek podariti delo, v katerega je sam vložil veliko uredniškega truda. Tudi Irena Miš Svoljšak meni, da se ni treba v vsakem primeru miselno zagrebsti med platnice izdelka, ki ga nameravamo pokloniti, vendar v času, ko se na policah knjigarn kopiči precej balasta, zagovarja temeljito poučitev o izbranem delu na podlagi različnih virov.
Podarjanje obveznosti?
Gabriel Zaid v delu Toliko knjig! zapiše, da imajo tako darovalci kot prejemniki najraje slovarje, enciklopedije, atlase, kuharske knjige ali priročnike nasploh. Prvi, ker so dragi, s čimer izkazujejo spoštovanje do naslovnika, drugi pa, ker niso obremenjeni z nalogo, da bodo morali kmalu odgovoriti na vprašanji: »Ste jo že prebrali? Vam je bila všeč?« Zaid je prepričan, da bi najbolj nekomercialno geslo današnjega časa lahko bilo: »Podarite knjigo! Z njo podarite obveznost!« »V množičnem kapitalizmu je namreč čas vreden več kot predmeti in laže je kupiti predmete kot najti čas, da ob njih uživamo,« še pripiše Zaid.
Podobno se tudi prvemu možu Modrijana dozdeva, da na knjige vse bolj gledamo kot na praktično darilo, saj njihova založba ob koncu leta beleži večjo prodajo priročnikov in strokovne literature kot pa leposlovja. Prepričan je, da si ljudje beletristiko raje izposojajo kot pa kupujejo. Doda pa, da o bralnih navadah pri nas tudi strokovnjaki bolj ugibajo kot pa kaj dejanskega vedo.
Tudi v teh prazničnih dneh je žanrski razpon na območju najbolj prodajanih knjig precejšen, saj sega od Hitlerjeve biografije Iana Kershawa in Omrežja moči Alija Žerdina prek 30 minut za kosilo Jamieja Oliverja ali Pisem Johna Lennona pa do Angelov Toneta Pavčka. Seveda so vselej aktualne tudi kakovostne otroške knjige, ki jih je v zadnjem času moč z večjo lahkoto odkriti prek Knjigometra ali znaka zlate hruške. Toda Branimir Nešović sklene: »Na Hrvaškem so z raziskavo ugotovili, da skoraj petina gospodinjstev doma ne premore niti ene knjige. Če je pri nas slika podobna, je potem knjiga še lahko primerno darilo?«
