Po lokalnih skupinah Epsilons, Party Fowl, The Traditional Fools in The Perverts, s katerim je prestopil iz Orange Countyja v rockovsko podzemlje San Francisca, je leta 2008 izdal solistični prvenec pri založbici Castle Face Records. Z njim se je pridružil someščanom Thee Oh Sees, Fresh & Onlys in Sic Alps na čelu aktualne garažnorockovske scene v Kaliforniji. Nemirni fant je z neotesanimi in neukrotljivimi nastopi hitro privlekel pozornost drugih renomiranih založnikov. Eric Friedl aka Oblivian iz neustrašnega punkenrol tria Oblivians mu je le nekaj mesecev po prvencu izdal ploščo Lemons pri svoji profilirani memphiški založbi Goner. Po uvodnih korakih orkestra enega človeka je Ty Segall kmalu spoznal, da ne bo prosperiral brez zveste spremljevalne zasedbe, ki jo je sestavil s starimi kolegi. Z basistom Mikalom Croninom, bobnarko Emily Rose Epstein in kitaristom Charliejem Moothartom je začel uresničevati zamišljeno vizijo evil space rocka, hudičevega vesoljskega rocka.
Še pred letom 2012 je Segall nanizal serijo objav, od novih albumov in singlov do izdaj stranskih projektov in sodelovanj ter mini albuma obdelav T. Rex. Njegova ustvarjalna produktivnost je letos kulminirala čez rob. Spomladi je pri čikaški založbi Drag City izšel album Hair, ki ga je posnel s člani skupine White Fence. Sredi leta je pri kultni rockovski hiši In The Red sledil album Slaughterhouse, ki ga je podpisal s Ty Segall Bandom, jeseni pa je Drag City založil še njegov solistični album Twins. Vsaka plošča je poglavje zase, skupaj tvorijo debelo žehto garažirane psihedelije. Trilogija leta.
Nezaustavljivi Ty Segall je zapolnil vrzel, ki je nastala pred dvema letoma po smrti ludista Jaya Reatarda, ki je na vrhuncu svojega vzpona podlegel teži punk hedonizma. V nasprotju z njim Segall ni avtodestruktiven, je pa toliko bolj manično obseden s kitaro, iz katere izvablja demonske eskapade. Njegov slog igranja je podoben odklopom Paula Learyja iz Butthole Surfers, njegovi satanski rifi so prepojeni s trdim rockom Black Sabbath in Led Zeppelin, astro-rockom Hawkwind, napalmom Stooges, nepredvidljivo odštekanostjo Captaina Beefhearta in hurikanom Neila Younga. Dosedanji Segallov opus odlikuje robustna, razglašena in surova ad hoc produkcija, ki je s svojo neposrednostjo in spontanostjo daleč od zlikanosti in sofisticiranosti. Vsaka skladba je na prvo žogo in prav v tem je srž njegove eksplozivnosti, ki odmeva kot oda legendarni kompilaciji Nuggets. Ty Segall je odkritje leta 2012. V novo leto vstopa kot častni člen verige glasbenikov, solistov in avtorjev, ki so sinovi ameriške tradicije garažnega rokenrola. Podobno kot njegove starejše brate Jacka Whita, Grega Cartwrighta, Micka Collinsa, Jacka Obliviana in Jona Spencerja tudi njega odlikujejo svojeglavost in samozavestnost ter hkratno malikovanje in skrunjenje rockovskih kanonov. Žilavemu rocku je letos zagotovo prispeval veliko več sveže krvi kot cirkus njegovih dedov Rolling Stones.
