Čeprav svet po eni strani zaradi razvoja in vsesplošne globalizacije v zadnjem stoletju počasi postaja vedno manjši, je po drugi strani še vedno izjemno raznolik in pisan. Tako je le malo stvari, po katerih vprašate kjer koli na zemeljski obli in bo večina vedela, o čem govorite, prav tako je malo stvari, ki so povsod enake. Zaradi nesmiselnosti ali nezmožnosti prevajanja tako rekoč vsi na primer vedo, kaj je kokakola, kaj mercedes, kdo sta Ronaldo ali Michael Jackson, povsod so enaki prometni znaki, pa še kakšna podobna stvar bi se našla. S stvarmi, ki imajo v različnih jezikih različne besede, pa je povsem drugače, a izjeme se vseeno najdejo. Ena izmed takšnih je beseda za poimenovanje vozila, namenjenega prevozu večjega števila oseb. Po slovensko (in še v mnogih slovanskih jezikih) se ji reče avtobus, krajše pa enostavno bus. Kjer koli na svetu boste izustili to besedo, bodo vsi vedeli, o čem govorite. Razen morda pripadnikov kakšnih plemen, ki še niso prišli v stik s sodobno civilizacijo.

Od omnibusa do avtobusa

Da je bus danes bus, je naključje. Čeprav različne vrste prevoznih sredstev za več ljudi poznamo že nekaj stoletij, se je poimenovanje s to besedo prvič pojavilo v letu 1823, kar pomeni, da bo od prve tovrstne omembe v letu, ki je pred vrati, minilo že okroglih 190 let. V tistem času so se v francoskem mestu Nantes začele pojavljati prve postaje, na katerih so se potniki lahko vkrcali na velike konjske vprege. Pri eni izmed teh postaj pa je imel svojo trgovino klobučar po imenu Omnes. Ker je imelo njegovo ime latinski prizvok in tudi pomen, se je lastnik pri poimenovanju odločil za manjšo besedno igro in trgovino poimenoval Omnes omnibus, kar bi se v prevodu iz latinščine lahko glasilo »vse za vse«. Prevozno sredstvo, ki se je ustavljalo na postaji pri tej trgovini in pobiralo potnike, pa so po imenu trgovine prebivalci Nantesa kmalu začeli imenovati kar omnibus. Ko je mnogo kasneje motorni pogon zamenjal konjskega, so motorizirani omnibus preimenovali v avtobus, večinoma pa se je za tovrstna cestna vozila že prej prijela okrajšava bus.

Najdaljši je dolg 28 metrov

Prvo vozilo z motorjem na notranje izgorevanje, ki bi mu pogojno lahko rekli avtobus, je sicer leta 1895 predstavil legendarni Karl Benz. Zadeva je bila še najbolj podobna kočiji brez konj, na njej je bilo prostora za osem potnikov, poganjal jo je 2,6-litrski enovaljnik z največjo močjo 3,7 kilovata, njena najvišja hitrost pa je znašala 20 km/h. Razvoj je šel nato svojo pot v približno enakem ritmu kot razvoj avtomobilov, pravi razcvet pa je doživel po koncu druge svetovne vojne, ko so avtobusi tudi dobili obliko, kakršno imajo, seveda v modernejši podobi, v osnovi še danes. A nekatere posebnosti vendarle segajo še dlje v zgodovino. Leta 1930 so tako v Italiji zasnovali prvi in po znanih podatkih edini trinadstropni avtobus, ki je vozil na izjemno zasedeni liniji med Rimom in približno 30 kilometrov oddaljenim Tivolijem. Naenkrat je lahko prevažal do največ 88 potnikov, ena izmed njegovih posebnosti pa je bila tudi ta, da je imel na tretjem nivoju poseben del, namenjen zgolj kadilcem. Sicer pa se je omenjeni poskus kaj hitro izkazal za nepraktičnega in tudi nevarnega, tako da danes po svetu, če izvzamemo nekatere posebneže, poznamo predvsem tri vrste avtobusov: običajne, dvonadstropne, ki so jih in jih še vedno predvsem v državah Commonwealtha s pridom uporabljajo tudi v mestnem potniškem prometu (le kdo ne pozna znamenitega rdečega londonskega »double-deckerja«), in tako imenovane podaljšane avtobuse, ki se uporabljajo izključno v mestnem prometu in imajo z upogljivo »harmoniko« povezan še en ali celo dva dodatna potniška »vagona«. Takšen je na primer tudi letos predstavljeni 25 metrov dolg kitajski avtobus youngman JNP6250G, ki je sposoben naenkrat sprejeti do največ 300 potnikov, uporabljali pa naj bi ga v Pekingu in Hangžuju. A četudi je z omenjeno kapaciteto v tem pogledu svetovni rekorder, ta kitajski velikan še ni najdaljši – ta naziv si namreč lasti posebna različica prav tako tridelnega avtobusa volvo B12M, ki v dolžino meri kar 28 metrov, uporabljajo pa ga v mestnem prometu dvomilijonskega brazilskega mesta Curitiba.

Večino jih poganja dizel

Dandanes se avtobuse najpogosteje uporablja kot sredstvo javnega transporta v mestih in med različnimi kraji ter za turistične potrebe, redkeje za zasebne najeme in različne promocije, še manj pa je takšnih, ki si avtobus lastijo za lastne potrebe – če že, pa gre praviloma za manjše, predelane različice. So pa tudi tu nekatere pomembne avtobusne izjeme, ki jih ne moremo razporediti v nobenega izmed omenjenih predalčkov. Takšni so na primer posebni avtobusi, ki služijo za prevoz potnikov na letališčih, ali pa znameniti rumeni šolski avtobusi, ki jih najdemo predvsem v Združenih državah Amerike. Že od dvajsetih let prejšnjega stoletja pogonsko sredstvo večine avtobusov predstavlja dizelsko gorivo, v iskanju čistejših virov energij pa se v zadnjih letih močno stopnjuje zanimanje za hibridne in električne avtobuse, avtobuse s pogonom na gorivne celice in avtobuse s pogonom na stisnjen zemeljski plin ter biodizel. Posebna vrsta avtobusov z okolju prijaznejšim pogonom na elektriko bi lahko bili tudi trolejbusi, a imajo ti zaradi vpetja na električne žice zelo omejeno gibanje.

In še kot zanimivost: izjemno pomembno vlogo v najbolj razširjeni obliki uporabe avtobusov, to je v javnem transportu, igra tudi spremljevalna infrastruktura, pri čemer mislimo predvsem na avtobusne postaje. Te so v marsikaterih večjih, predvsem pa manjših mestih glavna izhodiščna točka in nekakšno neformalno središče kraja. Trenutno se z največjo avtobusno postajo na svetu lahko pohvalijo v Delhiju v Indiji, do leta 2010 pa je kar 17 let za največjo veljala centralna avtobusna postaja v Tel Avivu.