Če sem se kdaj vsajal z nepremišljenimi predlogi, da bi morala nacionalka prenehati prenašati razne proslave in prireditve, se posipam s pepelom. Živel sem v zmoti. Živel sem absolutno zaveden s strani tistih, ki gledajo naprej. Zdaj vem, da je edini pravi pogled tisti nazaj. K materi. K domovini.

In tej domovini je naprej predsednik vlade namenil dobrih petintrideset minut nagovora. Premišljeno, s pravimi poudarki in nezmotljivo strukturo. Lahko smo počaščeni, da imamo na vrhu osebo, ki zna in zmore v šahu pred ekrani držati vse živo. Verjamem, da ni bilo med vami nikogar, ki bi vmes skočil na stranišče, segel v hladilnik po pivo in se ohladil na balkonu s cigareto. Bilo je omamno. Bilo je zapeljivo. Bil je govor, ki bi moral iti v vse učbenike osnovnih, srednjih, poklicnih in visokih šol. Brezhibna geneza in sinteza. S kirurško natančnostjo odmerjene sekunde vsem simptomom, ki predstavljajo klinično sliko te dežele. Malo je doktorjev, ki lahko na tako enostaven način pacientu predstavijo diagnozo. Ja, Slovenija je pacient. Brez pozitivnega ali negativnega predznaka. Leži tu pred nami in čaka na boljše čase. In predsednik je boljše čase prihranil za konec. Najprej je bila na vrsti črna napoved. Vse gre narobe. Nekje smo zavozili. Nekje smo zgrešili pot. Tako ne gre več naprej. Takoj za to temačno sliko so se pojavili vzroki. Našli so se krivci za nastalo situacijo. Sicer nič novega, vendar veliko bolj slikovito kot do sedaj. Od tistih, ki ne pustijo pokopati nepokopanih, potem tistih, ki s preživelimi totalitarnimi simboli mahajo pred parlamentom, nadalje tistih v javnem sektorju, ki so se razbohotili čez vse dopustne meje in na koncu medijev, ki ne marajo poštenjakov in slavijo mnoge, ki drugače misleče pošiljajo v rove. Po diagnozi in krivcih so bili na vrsti svetli svetilniki. Omenjeni so bili natančno trije: Jože Pučnik, ustavno sodišče in Demos. Za vse tri junake si je Janez Janša prislužil spontan aplavz. Tisti pravi izraz, ki pride iz srca. Ne iz razgretih glav ali užaljenih src. Svetilnikom so sledili znanilci novih uspehov. To je vlada, ki dela v nemogočih razmerah še bolj nemogoče stvari. Postavlja stvari na prava mesta. Slovenija bo kmalu spet zadihala in ozelenela. Opomba: morda sta ravno zato na odru stali dve goli drevesi. Nič drugega. Samo veje, ki z grozo iščejo rešitev z neba. Ali pa iz dvorane, kjer je sedela kompletna vlada.

Po teh znanilcih nove pomladi, stoprve republike ali slovenijakoromandije, je prišla prava poanta: ta dežela pripada le tistim, ki verjamejo v njo. Tisti, ki voli v trenirki, je boljši od tistega, ki v obleki ne gre na volitve. S takimi nimamo več kaj početi. Tem je vseeno. Ti nimajo jajc. In pred 22 leti so jih eni imeli.

Potem so sledile le še zahvale in kulturni program. Program, ki nas je vrgel v daljno preteklost. V čas dvodimenzionalnih fotografij, preproste recitacije in ambientalne muzike. Bil je to program le za to, da smo lahko v miru še enkrat premleli vse tisto, kar smo slišali. Še enkrat doumeli, da je edina prava pot tista, ki loči prav od narobe in ne priznava več resnic. Resnica je lahko le ena. In ta je preprosta: naš predsednik vlade nima alternative. Nima zamenjave. Po sobotnem nastopu smo spregledali vsi. Zato dragi predsednik še enkrat, hvala ti!