Brez vidnih izhodov ...

Na točki preloma

Ker je univerza prostor svobodnega duha, ki naj meje vedenja potiska onkraj znanega in občutenega, ji nekako samoumevno pritiče zavezanost resnici, pa kolikor že se ta izmuzljivo izmika nekam v presečišče med znanostjo in umetnostjo. Brez tega univerze ni. Noben zakon, statut ali pravilnik ji tega sam po sebi ne more ne dati ne vzeti. Normativna uokvirjenja so samo ogrodje, okrog katerega se posamična lovljenja odgovorov na vprašanja, ki vznikajo iz prostora neznanega in neobčutenega, zgoščajo v skupni točki (bolj ali manj) univerzalne resnice.

Univerza je, tako kot Slovenija v celoti, z vsemi ključnimi družbenimi podsistemi vred, dosegla točko preloma. Postulati, na katerih je zgrajena, ne odzvanjajo več spremenjene realnosti sveta, nenaklonjene ekonomijam malega obsega. Podvržena globalni konkurenci lahko preživi samo kot visoko kvaliteten sistem z vsaj nekaj ostrimi špicami, sposobnimi znanstvenega tekmovanja in s tem sodelovanja s preostankom sveta. A take špice se po naravni poti, organsko, vzpostavijo same po sebi le v dovolj velikih sistemih. In ker Slovenija to ni, mora delovanje univerze, po zgledu izvozno naravnanih gospodarstev, zastaviti tudi onkraj svojih geografskih in demografskih meja. Ta trenutek je situacija taka, da je tujih študentov in tujih profesorjev, delujočih pri nas, očitno manj od naših študentov, profesorjev in raziskovalcev, delujočih izven naših meja. Kar bi nas moralo resno skrbeti: z vse večjim odlivom domačih ambicioznih študentov in pri nas izšolanih doktorjev znanosti ter ob neustrezni nadomestitvi tega primanjkljaja od drugod se bo univerza prav kmalu prizemljila na raven avtarkično zaprte domačijske obrti.

Denar in njegovo pomanjkanje.

Slovenski univerzitetni sistem (in znanost nasploh) ima premalo denarja za kolikor toliko uspešno sodelovanje (kaj šele tekmovanje) v svetovnem univerzitetnem omrežju. Ker nam v prihodnjem letu grozi drastično znižanje sredstev glede na leto 2011, tu skorajda ni več kaj dodati. Razen tega, da so slovenski znanstveni dosežki ob taki finančni podhranjenosti na meji čudeža.

Ob pomanjkanju državnih sredstev, na katero so slovenske univerze, kot kaže, obsojene za naslednjih nekaj let, se velja vprašati po obstoju alternativnih virov. V primerjavi z univerzami iz držav, ki so že dlje časa del kapitalističnega sistema, imamo v Sloveniji dva neuporabljena finančna vzvoda. Eden so šolnine, o katerih se v zadnjem času govori vse manj sramežljivo, bi pa njihova vpeljava brez poprejšnje spremembe štipendijskega oziroma posojilnega sistema naredila veliko več škode kot koristi; dovolj (oz. preveč) je namreč en sam sposoben mlad človek, ki bi mu bil zaradi šolnin onemogočen vpis na univerzo.

Drugi vzvod so donacije premožnih »mecenov«, o čemer se v Sloveniji (tudi zaradi togega davčnega sistema) še niti razmišlja ne. Razlog za to se verjetno skriva v dejstvu, da je v svojem družbenem razvoju Slovenija še vedno nekje vmes med stopnjama individualnosti in institucionalnosti, s prenizko ravnijo osebnostnega razvoja posameznikov in posledično družbe kot celote. Tako se ne gre čuditi, da finančno uspešnim ljudem, pa naj bodo to poslovneži, športniki, estradniki ali kdorkoli že, ne pade na misel, da bi za njihov uspeh lahko bilo zaslužno tudi okolje, družba kot celota, ki je vanje investirala v začetni fazi in jim (sistemsko) omogočila, da se je njihova sposobnost obrnila v vzpon in uspeh. Obenem je tu še nesrečna zmes socialistične inercije in kapitalistične pogoltnosti, ki bi jo lahko skicirali takole: »Brezplačno šolanje nam pripada, saj velja ohraniti pozitivne pridobitve socializma. Moramo pa tudi spoštovati lastnino, ker je moje pač moje. Za splošni blagor naj poskrbijo davki, jaz s tem nimam nič, saj smo vendar v kapitalizmu.« Od tod pa do selitve denarja v tuje davčne oaze je, seveda, manj kot korak.

Letošnji finančni rezi, skupaj s tistimi, ki nas čakajo prihodnje leto, so znak za alarm. Doslej je slovenski univerzitetni in znanstveni prostor posrkal letno kakih 150 mladih doktorjev znanosti, v letu 2013, ko bi jih zaradi prekrivanja zaključka usposabljanja dveh generacij mladih raziskovalcev moral dvakrat toliko, bo ob predvidenih krčenjih sredstev težko sploh koga. Zmanjševanje sredstev za visoko šolstvo in znanost je zato nujno potrebno ustaviti vsaj v tistem delu, ki bo omogočil premostitvene zaposlitve mladih doktorjev znanosti. Da nam ti ambiciozni kadri ne uidejo v tujino. Tudi nadvse optimalno izvedena »racionalizacija« delovanja slovenskih univerz bo namreč na koncu neuspešna, če ji ne bo sledil vzporedni proces njihovega pomlajevanja, konstantnega pritoka novih zamisli in pogledov, znanstvene radovednosti in hrepenenja, tistega pač, kar poganja naprej vsak mladi rod. A žogica pri iskanju dodatnih finančnih virov ni samo na strani izvršne oblasti; v kolikor ostane slovenski univerzitetni sistem nespremenjen, v kolikor se iz njega ne odstranijo vsaj najbolj v nebo vpijoče anomalije, potem mu ni pomoči, pa četudi mu v prihodnjem letu primaknejo – in ne odvzamejo – tistih predvidenih 24 milijonov evrov (ali kolikor pač že). Problemi slovenskega univerzitetnega prostora segajo namreč globlje, kot lahko seže denar.

Bolonjska zabloda.

Eden ključnih problemov univerze pri nas je bolonjska reforma. Pričakovanja Evrope ob urejanju skupnega univerzitetnega sistema so bila velika: izbirnost predmetov, večja sprotnost, prehodnost in individualizacija študija, vseevropsko kreditno vrednotenje študijskih programov, trgu prirejene kompetence diplomantov, pretočnost študentov in profesorjev, motivirana akademska in zadovoljna širša skupnost itd. Dobro desetletje kasneje smo, kjer smo, gotovo pa ne tam, kjer bi naj bili. Zakaj? Bolonjska reforma je ponesrečen poskus poroke klasičnega evrokontinentalnega univerzitetnega sistema z anglosaškim. Z vnosom nekaterih prvin slednjega v tako rekoč nespremenjeno ogrodje prvega smo ustvarili slabo delujoč hibrid očitnih protislovij.

Anglosaški model večje sprotnosti (dela), prehodnosti in individualizacije študija namreč sloni na še prebavljivem številu predmetov, ki jih študent sočasno posluša, in posledično manjšem številu neposrednih kontaktnih ur v predavalnicah, a zato ob večjem številu tutorskih ur in ur samostojnega dela, in seveda na le enkratnem, pisnem opravljanju izpitov. Predvsem pa se v anglosaškem sistemu študent primarno ne vpisuje v študijski program, pač pa na univerzo kot tako: za študijski program, iz katerega namerava diplomirati, se mu ni treba odločiti vse do konca drugega leta študija, hkrati pa sistem dopušča celo kreiranje lastnega, custom-made študijskega programa. Pri nas je vse to, žal, neuresničljivo. Bijemo se z maratonskim procesom akreditiranja študijskih programov, pa z za mnoge prezgodnjo odločitvijo za vpis na točno določen študijski program, s še vedno premalo fleksibilnimi možnostmi prehoda med programi, s pretežno ustnim izpitnim režimom in mnogokratnostjo preverjanja znanja ter s tako zasičenostjo s predavanji, vajami in drugimi rigidnejšimi oblikami dela, da za bolj poglobljeno, individualizirano delo zmanjka časa. In tako stojimo na mestu: bolonjske reforme zavreči ne moremo, se zdi, povsem privzeti anglosaškega modela pa tudi ne nameravamo. Nazaj več ne moremo, naprej ne znamo.

Kampusi tam in tu

Še s tako preprosto zadevo, kot je postavitev prostorske infrastrukture univerze v obliki kampusa, očitno primerjalno prednostjo anglosaškega modela, imamo težave. In vendar je sledeče dejstvo nedvoumno preverljivo: manjša ko je zunanja razsejanost univerze, večja je možnost neposredne interakcije med profesorji, raziskovalci in študenti, s tem pa tudi izobraževalna in raziskovalna uspešnost univerze ter njen znanstveni indeks. Najmlajša od naših treh javnih univerz, Univerza na Primorskem, je imela idealno priložnost, da bi se otresla slovenske inercije in sledila temu preprostemu dejstvu. Žal je bila ta priložnost zamujena in zdaj leži dobesedno raztreščena po vsem Primorju, od Kopra do Pirana: malo tu, malo tam pa pravzaprav nikjer hkrati. In kot da ne bi bila ta raztreščenost že sama po sebi dovolj neobvladljiva, si je v Kopru in Izoli omislila še gradnjo dveh kampusov zavidljivih finančnih dimenzij. Vsled finančnega pogroma, ki pustoši po Sloveniji, sta to tudi na dolgi rok neuresničljiva gradbena načrta, ki sta služila kdo ve katerim namenom. Akademskim prav gotovo ne.

Primer Univerze na Primorskem

Vsaka od štirih univerz v Sloveniji je v marsičem svet zase. In tako kot so jih finančno težki časi udarili kar povprek, ima vsaka tudi samo sebi lastne težave. Položaj Univerze na Primorskem je še posebej ranljiv, saj so jo finančni udarci zadeli v občutljivi razvojni fazi. V devetih letih svojega obstoja seveda še ni zmogla povsem zaokrožiti ne svoje raziskovalne ne svoje pedagoške komponente, pa tudi kultura znanstveno-raziskovalnega dela še ni dovolj razvita. Zdaj pa ima prekinjeno (zaradi finančnih rezov) še organsko rast ponudbe svojih študijskih programov, saj je njen delež v razdelitvi finančnih sredstev v okviru uredbe o financiranju visokega šolstva, v relativni primerjavi z drugima dvema javnima univerzama, podpovprečen po vseh relevantnih kriterijih. Pri izvajanju študijske dejavnosti, svojega osnovnega poslanstva, se mora v znatni meri zatekati v drago najemanje prostorov. Pesti jo tudi nadpovprečno pomanjkanje študentskih postelj, z vsemi posledicami študentu cenovno neprijaznega trga.

A vsem tem težavam navkljub je to univerza z lepo prihodnostjo. Nekatere njene posebnosti ji namreč dajejo neslutene razvojne možnosti. Postavljena je v Kopru, edinem slovenskem obmorskem mestu s pristnimi urbanimi nastavki in mestu, ki ga žal kratkovidne slovenske oblasti v vseh dvajsetih letih samostojnosti niso znale primerno izkoristiti. Ob propadu in prodaji mnogih prejšnjih nosilcev razvoja in zaposlovanja v Slovenskem Primorju je namreč zdaj univerza eden najpomembnejših zaposlovalcev in zato tista, ki se mora postaviti na konico rezila razvojnih premikov v tem delu Slovenije.

Seveda pa so za takšen razvojni premik nujni nekateri predpogoji: ureditev notranjih razmerij, konsolidacija številnih organizacijskih dejavnikov ter stabilizacija finančnega poslovanja. In tu pridemo do anomalij, ki jih je univerzitetni sistem (ponekod) generiral in toleriral davno pred začetkom izrednega stanja, kakršno trenutno vlada v visokem šolstvu in znanosti. O nepravilnostih, kakršne sem kmalu po nastopu rektorske funkcije odkril na dveh članicah Univerze na Primorskem, Fakulteti za humanistične študije (FHŠ) in Znanstveno-raziskovalnem središču (ZRS), bi lahko rekli marsikaj, a eno je gotovo vzrokov zanje ni mogoče iskati ne v finančni krizi ne v vladnih varčevalnih ukrepih, zato pa toliko bolj v poziciji »države v državi«, kakršna je vsa ta leta znotraj univerze veljala za obe instituciji, tesno prepleteni v kadrovskem, organizacijskem in finančnem delovanju. Nesmotrnosti in nepravilnosti tega dvojca, prej neposvečenim zakrite, je na dan naplavila šele finančna oseka v visokem šolstvu, ko preostanek univerze ni več zmogel slediti njegovim predimenzioniranim potrebam: govorim o posvečenih posameznikih z dvojnimi in trojnimi zaslužki na eni strani in množici izkoriščanih prekarcev z nekajdesetodstotnimi zaposlitvami za določen čas na drugi (mimogrede, nikakor mi ni jasno, zakaj si sindikati pri svoji zaščiti dajo veliko več opraviti s tistimi prvimi kot pa s temi zadnjimi); govorim o prekinitvi sodelovanja z med študenti priljubljenimi predavatelji (razvpita zgodba iz študijskega leta 2009/10), ki ga moramo gotovo upoštevati pri razpravljanju o vzrokih za upad števila študentov na FHŠ; govorim o tem, da so obstajali primeri, ko (ne)kdo leto za letom ni predaval, v predavalnico pa je, s pozicije moči, namesto sebe pošiljal svoje asistente… A verjetno še največji problem je zloraba prostora univerze za osebna okoriščanja skozi posle, ki jim tam ni mesta. Follow the money pravi ameriški rek in razkrije primere, ko vodja raziskovalnega projekta za delo na tem istem projektu z univerzo sklene pogodbo kot »fizična oseba« in ne kot raziskovalec, ki je – kot direktor – že zaposlen na univerzi. Ali pa donosne gradbene posle, kjer denar odteka (ne)znano kam.

Trdno odločen, da v času svojega rektorovanja pripomorem k prekinitvi teh sramotnih praks, sem letos zgodaj spomladi pričel z urejanjem vseh teh »odstopanj«, iz česar je nastala odmevna medijska epopeja, v kateri so me dolgoletni »postavljalci« univerzitetne »zgodbe o uspehu«, kar naj bi dvojec ZRS-FHŠ bil, skušali prikazati kot nedemokratičnega »samodržca«, ki naj bi »uničeval humanistiko« oziroma kar celotno univerzo, ne oziraje se pri tem na zakonodajo, univerzitetna pravila in akademske norme. Pri čemer seveda niso povedali, da s samodrštvom in uničevanjem univerze označujejo odpravo navad, ki so skoraj desetletje veljale v paralelnem sistemu znotraj UP in ki so zagotavljale udobno eksistenco peščici privilegirancev z nedeljeno močjo in brezprizivno avtoriteto nad usodami velike večine brezpravnih zaposlenih na omenjenih institucijah.

Vesel sem, da je (bilo) moje prepričanje o (ne)skladnosti tovrstnega obnašanja z akademsko etiko pravilno, moje odločitve v smeri sanacije stanja pa pravzaprav edine mogoče. Še toliko bolj, če naj imamo pred očmi in kot rektor sem k temu zavezan ne le dolgoročni obstanek, ampak tudi optimalni razvoj univerzitetnih članic v zadovoljstvo lokalnega okolja, slehernega državljana, študentov in vseh zaposlenih. Pravilnost mojega delovanja namreč potrjuje serija sodb različnih sodnih instanc, ki so na podlagi vloženih tožb s strani nekaterih zaposlenih na FHŠ in ZRS razsojale o ravnanju rektorata v zvezi s FHŠ, ZRS in nekdanjimi vodstvi obeh institucij ter zavrgle sleherni sum o nezakonitosti oziroma protipravnosti odločitev, ukrepov in postopkov, ki sem jih sprejel kot rektor UP. Ob tem je zanimivo, da na univerzi obstaja meseca oktobra ustanovljeni »Odbor za varstvo zakonitosti in akademske avtonomije« s prvopodpisanim članom dr. Jožetom Pirjevcem, ki v zadnjih tednih na javnost naslavlja različne manifeste o protipravnem delovanju rektorja UP in kratenju akademske svobode, o odločitvah za takšne sodbe edinih merodajnih institucij, namreč sodišč, pa ne želi povedati ničesar. In to celo v primerih, ko so ta ista sodišča za mnenje nekajkrat povprašali kar sami člani »Odbora«. V tej luči se zdi zatrjevanje, da je »akademski dialog zamenjal diskurz na sodiščih«, ki »univerzo bremenijo tudi finančno«, s strani nekoga, ki že nekaj mesecev vlaga tožbe zoper univerzo, na kateri je zaposlen, najmanj neresno, če ne celo skrajno cinično. Povsem neverodostojno in zavajajoče pa je govorjenje in lamentiranje o borbi proti »diktaturi politike, kapitala, avtokratskega in korporativnega upravljanja z univerzo« (s čimer naj bi bilo prežeto moje vodenje), ki prihaja iz ust odbornikov. Ne gre namreč za nič drugega kot za cenen populistični poskus uzurpacije trenutnega legitimnega visokošolskega upora zoper rigorozne vladne varčevalne ukrepe, z namenom obrambe lastnih privilegijev in retrogradnega legitimiziranja vsega tistega, čemur na univerzi ni mesta in proti čemur se bom v svojem mandatu še naprej z vso odgovornostjo zavzemal. Kajti nekaj je neizpodbitno: kvalitetnega javnega visokega šolstva v Sloveniji ne bomo mogli ohraniti, če sistema ne bomo spremenili tako, da ne bo več dopuščal ekscesov privatnega okoriščanja in izkoriščanja človeka po človeku, ki niso le posamični nebodijihtreba, pač pa marsikje že kar vzorec delovanja.

* * *

Naj za sklep le še enkrat poudarim, da bo še tako uspešna optimizacija delovanja slovenskih univerz na koncu brez haska, če ji ne bo sledil vzporedni proces njihovega pomlajevanja. Ali še drugače: brez (dodatnega) denarja za zaposlitve mladih doktorjev znanosti optimizacija preprosto ne more biti uspešna. Samo če bomo izpolnili ta pogoj, bomo lahko bolj optimistično zrli v prihodnost. Pa saj nam zaradi naših otrok kaj drugega niti ne preostane, naj se to razpotje kaže še tako brezizhodno. Takrat je treba tihi otožnosti The Velvet Underground dodati glasno bojevitost Patti Smith: »Linger on pale blue eyes.«