Zakaj se Kitajci učijo slovenski jezik?

Iz omenjene metafore o vrabcu bi se Slovenija lahko kaj naučila tudi na zunanjepolitičnem področju, npr. v odnosu do kakšne naše znatno večje sosede ali drugih mednarodnih partneric. Pri tem pa – spet z vidika naše začetne »ptičje« metafore – v primerjavi med Slovenijo in LR Kitajsko vsekakor ne moremo mimo še ene analogije o slovenski kokoši in kitajskem petelinu, ki izhaja iz geografskih oblik obeh držav.

Če se vrnem na svojo začetno misel. Zakaj bi se katerikoli Kitajec, razen mogoče tistega, ki odpira kitajsko restavracijo v Sloveniji, sploh učil slovenščine? Zato, ker ima tudi vrabec vse, kar potrebuje, da leti. Tako pravijo kitajski študenti slovenskega jezika na prestižni pekinški univerzi Beijing University of Foreign Studies (BFSU), ki velja, mimogrede, za zibelko kitajske diplomacije ter vodilno univerzo na Kitajskem, s katero naj bi v kratkem sporazum o sodelovanju podpisala tudi Univerza v Ljubljani, in sicer tudi ob pomoči Konfucijskega inštituta Ljubljana ter nepogrešljive vloge slovenske ambasadorke v Pekingu, ge. Marije Adanje.

Na omenjeni univerzi od leta 2009 uspešno deluje lektorat slovenskega jezika, ki ga neumorno in z veliko mero vneme vodi ga. Natalija Topolišek, v sodelovanju s Centrom za slovenščino kot drugim tujim jezikom na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Čeprav je odprtje lektorata leta 2009 posledica dogovora med predsednikom evropske komisije, g. Barrosom, in kitajskim političnim vrhom, po katerem na bi se na Kitajskem poučevali vsi uradni jeziki Evropske unije, pa je lahko njegova prihodnost negotova. Kljub dejstvu, da se slovenski jezik zaenkrat poučuje fakultativno in da kitajski študentje za učenje slovenskega jezika ne dobijo nikakršnih formalnih kreditnih točk za svoj študij, se lahko predmet pohvali, vsaj relativno gledano glede na druge t.i. »manjše« evropske jezike, z zelo visokim obiskom (okoli 30) in velikim zanimanjem za ta eksotični jezik.

Jeziček na tehtnici, ki ne bi presodil zgolj v prid ohranitve trenutnega fakultativnega študija slovenskega jezika na tej prestižni univerzi, ampak bi lahko odprl vrata tudi možnosti za redni in formalno priznani študijski program slovenščine, pa je lahko v veliki meri morebitna podpora slovenske strani – tako na ravni države kot tudi njenih visokošolskih institucij. Tukaj je žogica že na slovenski strani in nekaj je treba ukreniti!

V okviru obiska 13-članske izobraževalne delegacije na Kitajskem, ki ga je že drugo leto zapored organiziral Konfucijski inštitut Ljubljana ter ob podpori slovenske ambasadorke v Pekingu, je bilo veliko vprašanj namenjenih predvsem možnosti štipendiranja kitajskih študentov slovenskega jezika ter zaposlitvenim možnostim omenjenih študentov. Pri tem pa preseneča zlasti dejstvo, da bi lahko večina omenjenih študentov našla zaposlitev že na Kitajskem, bodisi v manjkajoči redakciji kitajskega mednarodnega radia (China International Radio), ki jo sedaj pokrivata hrvaška in srbska redakcija, ali pa na ministrstvu za zunanje zadeve. Izpostavljena pa so bila tudi vprašanja nadaljnjega izpopolnjevanja kitajskih študentov slovenščine na slovenskih univerzah, npr. na različnih poletnih šolah. Lep primer tovrstnega izpopolnjevanja je eden izmed »diplomantov« študija slovenskega jezika na BFSU, g. Bao Jie, ki je že leto in pol na Filozofski fakulteti v Ljubljani in se marca 2013 vrača na Kitajsko, kjer bi lahko znatno kadrovsko okrepil delovanje tamkajšnjega slovenskega lektorata.

Poleg poučevanja slovenščine na BFSU v Pekingu so letos začeli tudi s poučevanjem slovenščine v Šanghaju, in sicer na univerzi Shanghai Institute of Foreign Trade (SIFT). V tem 23-milijonskem kitajskem gospodarskem epicentru se tako od letos slovenskega jezika uči približno 30 nadobudnih kitajskih študentov. Zopet fakultativno, bolj iz radovednosti kot česa drugega. Pri tem pa velja omeniti, da so se na SIFT za ta korak odločili na podlagi partnerstva z Ekonomsko fakulteto v Ljubljani in njenega Konfucijskega inštituta. Z omenjene kitajske institucije je namreč v Slovenijo letos že prišlo pet učiteljev prostovoljcev kitajskega jezika, ki pomagajo pri uvajanju kitajščine kot fakultativnega tujega jezika na izbranih osnovnih šolah v Ljubljani in Mariboru, kmalu pa tudi v dveh vrtcih in nekaterih srednjih šolah.

Kot je povedal rektor SIFT, prof. Sun Haiming, se zavedajo uspešnosti uvajanja kitajskega jezika v Sloveniji na visokošolski ravni ter na ravni osnovnih in srednjih šol, zato so tudi oni želeli ponuditi možnost poučevanja slovenskega jezika svojim študentom. Gre za vzajemno znamenje prijateljstva ter dobrih odnosov med obema univerzama. Kot je izpostavil prof. Sun, velikost države pri tem ni pomembna, saj učenje vsakega jezika odpira vrata v nov svet in spoznavanje nove, edinstvene kulture. Hkrati pa bo to v prihodnosti tudi pomenilo, da bodo nove generacije prostovoljnih učiteljev kitajskega jezika, ki bodo s finančno podporo urada za kitajski jezik po svetu (Hanban) prihajale v Slovenijo in učile tudi naše najmlajše, poleg kitajskega in angleškega jezika govorile tudi slovensko.

Če se za konec vrnem k analogiji o slovenski kokoši in kitajskem petelinu. Čeprav je petelin večji in bolj impozanten, pa je le kokoš tista, ki lahko nosi zlata jajca. Eno izmed teh je lahko vsekakor to, da v Sloveniji vzgojimo novo generacijo proaktivnih in nadobudnih mladih intelektualcev, ki bodo govorili med drugim tudi kitajski jezik ter preko tega odpirali nove možnosti Slovenije v svetu. Tega so se že zdavnaj zavedeli v Srbiji, nedavno pa tudi na Hrvaškem in v Makedoniji.