Sredi decembra je minilo natanko štirideset let, odkar je človek zadnjič stal na Luni, ta prelomnica pa je v marsičem pomenljivejša, kot se zdi na prvi pogled. Okrogla obletnica je namreč številnim uglednim znanstvenikom in podjetnikom služila kot priložnost, da opozorijo na problem postopnega upočasnjevanja napredka, ki se domnevno odraža v pomanjkanju revolucionarnih tehnoloških prebojev in realnih rešitev realnih svetovnih problemov, ljudje pa se vse bolj zadovoljujejo z malimi in irelevantnimi inovacijami. Primerjajmo samo vizije nekaterih tehnoloških velikanov z začetki v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, kot so Microsoft, Apple, Intel in AMD, proti katerim se zdijo ambicije raznih Facebookov, Twitterjev in Instagramov rahlo patetične.

Opazna tehnološka stagnacija

Na takšno stališče je vsekakor pomembno vplivala tudi drugačna percepcija sveta. Razumeti moramo razočaranje ljudi, ki so bili priča hladnovojni vesoljski tekmi, med katero je človek v obdobju le nekaj let v vesolje poslal prvi satelit, prvega kozmonavta in nato tudi prvič stopil na Luno. Vse je kazalo, da bodo Mars in lunarne kolonije sledili že v nekaj letih, a velike ambicije so prav tako hitro padle na trdna tla. S tega vidika je stališče upočasnjevanja napredka vsekakor kredibilno, saj so dandanašnje inovacije v primerjavi z izjemno visokimi standardi iz petdesetih in šestdesetih let na marsikaterem področju resda razmeroma skromne. Moramo se zavedati tudi, da programi Vostok, Apollo in podobni predstavljajo monumentalne zgodovinske dosežke, ki pa bodo težko ponovljivi. So namreč rezultat izrednih zgodovinskih okoliščin na vrhuncu hladne vojne, ko je bilo vprašanje tehnološke prevlade tudi vprašanje ideološke zmage, zato je morala biti ta dosežena za vsako ceno. Posledično so se v projekte osvajanja vesolja in vojaške superiornosti zlile desetine milijard dolarjev oziroma rubljev, kar je v današnjem času povsem neizvedljivo. Trenutno se temu konceptu še najbolj približa ženevski CERN, ki poskuša najti odgovore na temeljna vprašanja o nastanku in obstoju vesolja. A razen nekaterih izjem smo prepogosto priča scenariju, da je tehnološki napredek deležen takojšnjega in predvidljivega javnega nasprotovanja. Različne politične prepreke so dejanske, realne inovacije močno omejile in dandanes je edini konkretnejši napredek opazen na področju računalništva, čeprav se tudi tu inženirji namesto z iskanjem revolucionarnih iznajdb vse bolj zadovoljujejo z igračkami in trivialnimi triki. Obenem se je treba zavedati, da je napredek na področju informacijske tehnologije vsekakor dobrodošel, ne more pa nadomestiti klasičnega industrijskega napredka, in družbi, ki pozabi na to temeljno resnico, se ne obeta nič dobrega.

Škodljivi neoliberalni vpliv

Pri tem žal ne moremo mimo preproste, a krute resnice: v zadnjih štiridesetih letih je manjše število pomembnih tehnoloških prebojev deloma tudi posledica tega, da naša družba kot vrhovnega simbola moči in vpliva ne dojema več znanja in sposobnosti, temveč sta merilo denar in finančni uspeh. Tega toksičnega vpliva se pospešeno navzemajo tudi mladi, saj se vse več najboljših in najinteligentnejših študentov namesto za nadaljevanje znanstvenega in tehničnega študija odloča za destruktivno pot velikih denarcev in finančnih špekulacij, številni drugi pa pristanejo v krempljih izkoriščevalskega sistema. Takšna mentaliteta je posledica vse večje kulturne degeneracije zahodnih civilizacij, ki jo narekuje vse bolj diskreditirana, a še vedno prevladujoča neoliberalna ideologija, na krilih katere so vladajoče elite napredek in višji standard življenja vsakega posameznika zamenjale za lastno lagodno življenje in okoriščanje. Investicije v šolstvo, znanost, tehnologijo ter strateško pomembne panoge so tako nadomestili reševanje bančnih velikanov in davčne olajšave za premožne parazite, seveda vse to na račun propadanja socialne države in padajočega standarda preostalih 90 odstotkov državljanov. Podobnim scenarijem smo bili v preteklih desetletjih priča že večkrat, posledice pa so bile naravnost katastrofalne. Zahodna industrija je v sledenju zniževanja stroškov večino svoje proizvodnje in sčasoma tudi znanja preselila v hitro rastoča gospodarstva, posledično pa so trgovinski primanjkljaji zahodnih držav povsem ušli izpod nadzora. Tudi preostalo domače znanje in razvoj sta vse bolj pod strogim korporativnim nadzorom, in čeprav je res, da raziskave in razvoj novih tehnologij pogosto stanejo na stotine milijonov, je kultura ekskluzivnega lastništva in preprodaje inovacij v končni posledici škodljiva za napredek. Prihodnji potencial se skriva v svobodnejšem sistemu inovacij ob bolj progresivnem in kooperativnem odnosu med univerzami in korporacijami. Pohlepne korporacije namreč v iskanju lastnih dobičkov pogosto pozabljajo, da je denar le papir, medtem ko so svobodna človeška vizija, iznajdljivost in trdo delo tisti, ki ustvarjajo realno vrednost in omogočajo konstruktivni napredek.

Dolgoročne posledice samozadostnosti

Tako postane očitno tudi dejstvo, da lahko in moramo globalne probleme reševati s pomočjo tehnološkega razvoja. A pri tem morajo biti prisotni številni dejavniki, od političnega in javnega interesa prek institucionalne in podjetniške podpore do identifikacije in razumevanja dejanske tehnološke rešitve. V nasprotnem primeru lahko pomanjkanje inovacij ali njihova zgrešena usmeritev vodi v številne katastrofe, zaradi katerih naša disfunkcionalna družba že sedaj vse bolj trpi. Na najbolj egoistični ravni lahko omenimo kakovost življenja, ki se ob temeljitejšem premisleku skozi desetletja ni tako drastično izboljšala. Resda si lahko privoščimo več, imamo nepredstavljivo večjo izbiro in živimo dlje, a delovne ure so še vedno iste ali celo daljše kot nekoč, naši socialni sistemi so pod vse večjim pritiskom, mednarodni gospodarski kolaps pa ogroža celo naš obstoječi življenjski standard kot celoto. Nezanemarljiv je tudi dejavnik socialne odtujenosti, saj je medosebna komunikacija vse bolj omejena in zreducirana na socialna omrežja, na katerih se ukvarjamo s poudarjanjem lastnih dosežkov in trivialnimi dogodki.

Toda umetnost komuniciranja se dejansko začne z zmožnostjo ustvarjanja koherentnih idej in misli, česar je sposobnih vse manj ljudi. Na dolgi rok pa je treba izpostaviti še grožnjo podnebnih sprememb, saj bo cena, ki jo bodo plačale prihodnje generacije za vse pretekle ekscese in naše lagodno življenje, gromozanska.

Posamezniki ne morejo nadomestiti države

Na neki način se torej nahajamo na pomembni civilizacijski prelomnici, kriza pa predstavlja tudi dobro priložnost za nov začetek in nekakšno evolucijo v naši zmožnosti reševanja velikih, globalnih problemov. Obenem bi lahko rekli, da so tudi omenjene črnoglede napovedi nekoliko pretirane, sedanja slika pa pove manj o trenutni gospodarski in tehnološki realnosti kot o glamurju in nostalgiji, s katero se spominjamo velikih tehnoloških prebojev 20. stoletja. Pogosto so na našo percepcijo prihodnosti vplivali tudi mediji, saj so se slike medgalaktičnih potovanj, megalopolisov z letečimi avtomobili in hologramske virtualne realnosti kot način bega iz dolgočasnega vsakdanjika vtisnile globoko v našo zavest. To pa nas je do neke mere pustilo otopele za vsakdanje inovacije, ki kljub vsemu pomembno vplivajo na kakovost našega življenja. Tudi če pozabimo na svetovni splet, pametne telefone, satelitsko navigacijo, nanotehnologijo ali zdravila za aids in raka, so tu še številne druge malenkosti, ki se nam zdijo samoumevne in jih utopične vizije prihodnosti niso predvidele. Moramo se torej zavedati, da bi bilo današnje življenje za predhodne generacije v marsičem čudovito in naravnost nepredstavljivo, medtem ko se zdi nam zaradi sprotnega privajanja inovacijam samoumevno.

Celo na področju grandioznih idej pa upanje še ni izgubljeno, saj imajo po zaslugi nekaterih vizionarjev možnost zacveteti in obroditi sadove v dobro celotnega človeštva. Resda so tudi investitorji tveganega kapitala vse manj naklonjeni tveganju, zato investicije v revolucionarne, transformativne tehnologije pogosto zamenjujejo z banalnimi idejami hitrega zaslužka in izhoda. Obenem se praviloma izogibajo investicijam v energetiko ali biotehnologijo, ki zahtevajo velike kapitalske in časovne vložke ter namesto takojšnjih finančnih nagrad prinašajo veliko negotovost. Takšen odnos na srečo ne velja za vse, zato zadnje čase domišljijo javnosti vsaj na področju raziskovanja vesolja vzburjajo nekateri ambiciozni projekti, kot so Virgin Galactic, Space X, Stratolaunch, Golden Spike Company ali Planetary Resources. Podobne zasebne iniciative so seveda prisotne še na mnogih drugih visokotehnoloških področjih, vseeno pa naše prihodnosti ne moremo pustiti povsem v njihovih rokah, saj je usoda tehnološkega, trajnostnega in družbenega napredka poleg podvrženosti tržnim silam vsaj toliko odvisna tudi od vladnih interesov. Zato bo v primeru, da bomo vse naše upe polagali bodisi v megalomanske, po finančnih vložkih in ambicijah kolosalne javne projekte bodisi tehnološki razvoj prepustili le zasebnim interesom in finančnim spodbudam, grožnja kolektivne izgube inovativnega duha še večja.