Kajti novo leto je bilo izbrano za moške: bognedaj, da bi na novega leta dan ženska noga prva prestopila hišni prag, pa tudi v hlev ali k novorojenčku ni smela. Zato pa smo fantiči z leskovkami ali vrbovkami kar tekmovali, kdo bo prvi zašel k premožnejši hiši, kjer mu bodo v nalašč strgan žep potisnili kakšnega desetaka. Hočem reči: rjavkast desetdinarski, sprva pa tisočdinarski, bankovec s podobo zeniškega železarja Arifa Heralića (?–1971), livarja in udarnika, za katerega sem si takrat lahko kupil kar nekaj zvezkov, sladoleda in sendvičev. Nasmejan železar na bankovcu je bil eden prvih herojev dela, ki je končal kot invalidski upokojenec v (pre)veliki revščini, ki sta ji botrovali predvsem njegova skromnost in »veštačka rakija«.
Takrat se mi ni niti sanjalo, kajti časopisi so bili polni svetlih delovnih zmag, pod katerimi so vlekli črto predvsem v silvestrskih izdajah, da delavstvo, četudi kolektivno letuje na sinjem Jadranu, vijuga na elankah in stanuje v dokaj urejenih blokovskih naseljih, vse bolj nejevoljno pogleduje proti zahodnemu »gnilemu kapitalizmu«. Še posebej ob pogledih na domišljave gastarbajterje, ki so se s polnimi prtljažniki slivovke in domačih klobas vračali v ausland, doma pa pustili zgolj nekaj cunj, postanih sladkarij, kakšno igračo iz kavčuka in seveda šop bankovcev, s katerimi so njihove žene krpale konce mesecev. In obenem skrbele za rastoči novi dom ali za novorojenca, ki bo privekal na svet malo pred letom osorej.
Kotel z brezdušno pokrovko
Na novega leta dan je dišalo po pecivu, po popitem vinu, po otroških sanjah, ki so bedele pod novoletno jelko, po Avsenikih, s katerimi je silvestroval sam Maršal, po migetajočih televizorjih, ki so prikazovali ljudi, ki so bili – za blagor domovine – v bučni silvestrski noči na svojih delovnih mestih. Bili so še bolj krepostni kot heroji dela na tovarniških stenčasih, pa vseeno ne tako kot stahanovec Alija Sirotanović (?–1990), rudar na dvajsettisočdinarskem bankovcu, ki je Maršalu na vprašanje, koliko naj mu plačajo za njegovo delovno zmago, odvrnil, naj mu dajo dvojno lopato, čeprav je v rudniku delal zgolj z vrtalnikom. A tudi Alija je sčasoma pogorel, njegova vrednost je vsem na očeh vidno hlapela, kot so tudi poniknila vsa moja friškivanja v neki deželi, ki je nikakor ne kličem nazaj, kljub temu da je bilo takratno novoletnikovanje bolj prežeto z optimizmom in manj s puhlicami, s katerimi se obdarujemo danes.
Na pobožičnem štefanovem pred dvaindvajsetimi leti je slednjič počil balon: končno smo (spre)gledali, kako jugocesar(stvo) že (pre)dolgo nosi zgolj nova oblačila, ki v ničemer niso bila ukrojena po naši meri. Navdušenje ob preštetju referendumskih glasovnic je, hvalevredno, nakazovalo neke nove čase, v katerih ne bo več treba staviti na proletarske heroje dela, ki so poveličevali zgolj moč svojih mišic, čase, ko bo veliki brat, ki nas je imel vselej na dosegu roke, končno otrpnil pred našimi smelimi pogledi v izvoljeno prihodnost, ki se je zarisovala bližje kot potapljajoča se komunistična iluzija. Sanje o pravičnejši državi, ki je nastajala pred očmi naših še vedno večnih pomladnih herojev, so zasenčile takratno hiperinflacijo, rožljanje jugovojske, hkrati pa dvigovale nos nacionalizmom, ki so z blagoslovom tujih botrov skuhali najbolj krvavo balkansko čorbo. Ki pa smo jo, hvalabogu, ker smo bili bolj ali manj etnično čisti, k čemur lahko, žal, prištejem tudi boleč sindrom izbrisanih, le ovohavali kot maček vročo kašo.
Obenem smo krepili, predvsem na ostalinah (po)vojnih travm, svojo nacionalno identiteto, ki dandanes bolj sloni na delitvi levo-desnih kot na Prešernovi maksimi, da bi zedínili rod Slovenšč'ne cele. A smo se vseeno zedinili, da na naši prvi lični nacionalni valuti, za kar se imamo zahvaliti že pokojnemu Miljenku Liculu in slikarju Rudiju Španzlu, ne bodo upodobljeni anonimni ali že pozabljeni heroji dela, temveč imenitniki, ki so kakorkoli prispevali tako k našemu narodnemu ponosu kot tudi širši prepoznavnosti; tolarje je prekmalu, ker smo slepo zahlastali za tako imenovano Evropo, zamenjal brezkrvni evro s podobami brezimnih portalov in mostov, ki naj bi prinašale predvsem povezovalno sporočilo.
Prav zato smo zlahka zamenjali stare kalašnikovke za belgijske puške, čokolade gorenjka za milke, domači šnops za tuje žgane pijače, gostilne in točilnice za pube, bistroje ali clube. Nacionalna televizija (manj pa radio) je medtem nemočno (pre)pustila primat komercialnim in lokalnim televizijam, ki nas pod taktirko globalizacije perfidno amerikanizirajo; prav slednje – pa nisem noben goreč zagovornik domačijskosti, na katere strune zelo nerodno in oblastno igra sedanja vlada – nas počasi (pri)meša v kotel z brezdušno pokrovko, ki pa jo vse bolj in bolj dviguje.
Res je, naša mesta so vse bolj podobna evropskim, veleblagovnice na obrobju mest postajajo kipeča svetišča, ki se ob praznikih, predvsem božično-novoletnih, spremenijo v poblaznela mravljišča, medtem ko luči v blokovski čebelnjakih vse bolj medlo utripajo, čeprav se na balkonih še zaplezajo radodarni božički, ki tam mnogokrat obvisijo tudi do poletja. Bolj ali manj domiselni svetlobni ulični okraski – mimogrede, Slovenija je ena izmed največjih svetlobnih onesnaževalk – skušajo z dobrimi možmi na saneh pričarati vzdušje, kakršna se bleščikajo na novoletnih čestitkah ali na reportažah s silvestrovanj v svetovnih metropolah. Razkošni ognjemeti, ki ob odštevanju sekund razparajo nebo, odsevajo v očeh kanček gorečega pričakovanja, ki ga obljublja novo koledarsko leto, medtem ko se niti vesolje niti božje-kozmični red še zdaleč ne zmenita – kot tudi za letošnjo majevsko apokaliptično prerokbo ne – za naša mala človeška vzhičenja in radosti.
Faconetel za zakonske težave
Baročni pridigar Janez Svetokriški (1647–1714) je v svoji pridigi Na novega leta dan želel mašnikom, žlahtnim inu bogatim, zakonskim inu vdovam en srečen, veseli inu vsih troštov nebeških poln dan inu začetek noviga leta ter jim delil faconetelne (robčke, op.p.), s katerimi morajo premisliti pamet, lubezen inu potrpežlivost, deklam in hlapcem pa zato, si z njimi morjo potiti inu pot brisat. Od davnega leta 1697, ko je s prižnice v pojoči primorščini delil robčke kot popotnico prihajajočemu novemu letu, se ni skorajda nič spremenilo. Res je, porušile so se sanje marsikaterega vladarja, gospodarja, župana, sesuli so se tudi družbeni stanovi in redi, kot slepi tir je svet za trenutek preplavila senčno-svetla soc-komunistična ideja o pravičnosti in enakosti, drugače pa se je zemljica vrtela po pričakovanih tirnicah, ki seveda niso bile zapisane v zvezdah, temveč trdno na tleh.
Naši ne več rosno mladi državici bi razgreti kapucinar brez dvoma podaril faconetel za zakonske: prva zaljubljenost je namreč že izpuhtela, namesto jutranjega skupnega prebujanja, kavice ter crkljanja pa smo vse bolj priča nerganju in loputanju z vrati. Tudi od sosedovih, mislim na naše skupne blokarje, se sliši rogoviljenje, vse bolj glasni prepiri med stanovalci pa mnogokrat dvignejo na noge cel blok. Skorajda ne mine dan, da se ne bi zmerjali čez balkone, čemerno pogledovali pred stopnišči, očitali drug drugemu nezmernost, kradljivost, privoščljivost, nemoralnost in neetičnost, zato morajo vse pogosteje sklicati nujni hišni svet. Ta pozno v noč premleva o skupnih denarnih sredstvih, ki se nečedno pretakajo in kopnijo tudi po skritih kanalih, celo po cerkvenih zakladnicah, zato so banke na psu, obenem pa se dela zmožni stanovalci vse bolj starajo, mladi pa da nočejo poprijeti za vsakršno ponujeno delo, pa tudi novih odrešujočih priseljencev ni od nikoder.
Člani hišnega sveta, ki so na tej funkciji že od takrat, ko so postavljali temeljni kamen škatlastega naselja, so seveda nezmotljivi in nezamenljivi, zato se niti ne zmenijo, če tu in tam kakšna granitna kocka razbije šipo ali če katerega zadene jajce ali paradižnik, kajti na ulici so vendarle plačani hujskači in pretepači, zombiji in prevratniki, ki se jim niti ne sanja, koliko truda je treba vložiti, da so upokojenski trebuhi polni, malčkom zamenjane plenice, šole in univerze brez šolnine, bolnišnice pa vsaj na pozitivni ničli. Tu in tam pa se vseeno kakšen vznejevoljen član hišnega sveta nasloni na okno in pomilovalno ošine delavce, ki jih nihče noče v stečajni masi, izbrisane in prepisane, godrnjave umetnike in izobražence, ki po vsej sili skušajo prezračiti zatohle sobane hišnega sveta, v katerih se vrli udje najbolj bojijo prepiha z Vrhovnega hišnega sveta, ki vsake toliko pošlje kakšnega nadglednika; zanj bo seveda treba spet na novo napisati ali vsaj prirediti že potrjene zapisnike, poročila in priporočila. Ter sedemkrat tesno zatesniti okna in stene, kajti oni tam doli postajajo nevzdržno preglasni in uporni, kar seveda lahko zavede tudi Troje modrih iz evrolanda, ki pa ne prinašajo daril, temveč šibe, s katerimi jih ne bodo friškali fantiči, temveč bodo pošteno našeškali prihajajoče ponovoletne dneve, da bomo končno v tej viži enu dobro lejtu imeli.
