Na prvi delovni dan je isti Borut Pahor podpisal zakona o tako imenovani slabi banki in slovenskem državnem holdingu (SDH). Zakona, za katera predsednik vlade Janez Janša in finančni minister Šušteršič vedno znova ponavljata, da bosta rešila kreditni krč in naredila upravljanje državnega premoženja bolj transparentno. In to kljub katastrofalni izkušnji slabe banke na Irskem, kjer leto in pol po njeni uvedbi obseg kreditiranja še vedno pada, hkrati pa si je Irska s slabo banko nakopala orjaški primanjkljaj v državni blagajni, javni dolg pa se je s predkriznih osmih odstotkov pognal na 92 odstotkov (Nedelo, 23. decembra 2012).

Borci za malega človeka in veliki kapital

Glede zakona o SDH pa je dovolj pogledati, kaj se je dogajalo v državnih družbah zgolj en dan po odločbi ustavnega sodišča, ki se je uklonilo norosti fiskalne konsolidacije in ni dovolilo referenduma o obeh zgoraj omenjenih zakonih. V četrtek, 20. decembra 2012, je namreč vlada oziroma Agencija za upravljanje kapitalskih naložb (AUKN) zamenjala ali napovedala zamenjavo štiriindvajsetih nadzornikov v državnih podjetjih. Po poročanju nekaterih medijev poznavalci opozarjajo, da se vladi mudi z imenovanjem novih nadzornikov še pred uveljavitvijo zakona o SDH, po katerem bo za upravljanje najmanj četrtinskega državnega deleža oziroma vrednosti nad 20 milijonov evrov potrebovala soglasje državnega zbora. In če pogledamo seznam vseh teh novih imen, vidimo, da gre v veliki večini za politično nastavljena imena – tako je med njimi denimo kar sedem članov stranke SDS.

Medtem pa se predsednik ustavnega sodišča Ernest Petrič brani očitkov na račun odločitve ustavnega sodišča z besedami, da so »pavšalni, celo žaljivi, in nevredni ter neprimerni intelektualcev, ki so jih pisali«. In tako je z zamahom ene roke ošabno zavrnil drugačna mnenja oseb, med katerimi najdemo tudi nekdanjega ustavnega sodnika Matevža Krivica in dr. Franceta Bučarja. In navsezadnje je v takšni maniri tudi zavrnil ločeno negativno mnenje lastne ustavnosodniške kolegice Etelke Korpič Horvat, ki je bila zelo jasna, ko je zapisala, da upa, da to ne pomeni, da bo ustavno sodišče odslej v vsakem podobnem primeru suspendiralo ustavno pravico do referenduma, brž ko bosta državni zbor ali vlada omenila bonitetne agencije. Istemu dr. Petriču pa ni bilo pod intelektualno častjo braniti odločitev ustavnega sodišča z argumentom, da je 78 odstotkov od 422 oseb, ki so poklicale v oddajo Vroči stol, katere gost je bil, pritrdilo odločbi ustavnega sodišča. Vprašanje: zakaj potemtakem sploh potrebujemo ustavno sodišče, če pa imamo javno mnenje?

A novopečeni predsednik države Pahor se očitno ne pusti motiti s tovrstnimi trivialnostmi. Namesto tega se raje skriva za mitologijo slovenskega malega človeka, katerega je v času predsedniške kampanje povzdignil v prazen političnomarketinški produkt, sedaj pa si v svojih govorih še privošči razmišljanje v stilu, da se »socialno najbolj šibki oklepajo zgolj še svojega dostojanstva«.

(SD)S fiskalna konsolidacija

To pravi oseba, ki je kot predsednik vlade ne samo absolutno podpirala takratni nemško-francoski vlak fiskalne konsolidacije, temveč branila to politiko vse do zadnjih dni svoje vlade. Tako je februarja letos izjavil, da je treba fiskalno pogodbo (s polnim imenom Pogodba o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju v ekonomski in monetarni uniji, na podlagi katere bi bilo treba zagotoviti spoštovanje fiskalnega pravila o uravnoteženem proračunu) po podpisu ratificirati in jo uveljaviti. Še mesec pred tem je v anketi Vox populi delo Pahorjeve vlade kot »uspešno« ocenjevalo 15,9 odstotka anketirancev.

In ne samo to. Prav v času Pahorjeve vlade se je oblikovalo sidro triodstotnega javnofinančnega primanjkljaja, kateremu mora slediti proračunska politika, tudi s »pomočjo« zaveze evropskemu svetu o odpravi čezmernega primanjkljaja. Srednjeročni javnofinančni okvir vlade RS za pripravo Programa stabilnosti, datiran z dnem 14. aprila 2011, je namreč jasen. V njem je zapisano, da se do konca leta 2013 dejanski javnofinančni primanjkljaj zniža pod 3 odstotke BDP. Podobno je zapisano v gradivu »Prioritete vlade do konca mandata« iz januarja 2011, kjer si je (Pahorjeva) vlada postavila kot prvo prioriteto konsolidacijo javnih financ in jo opredelila na naslednji način: »Cilj prioritete je postopno zmanjšanje javnofinančnega primanjkljaja pod 3 odstotke BDP in stabilizacija javnega dolga…« (Senjur, 2012). Za piko na i nas ekonomist Marjan Senjur pri tem spomni, da je Pahorjeva vlada v Proračunskem memorandumu 2011/12 zavzela ekonomskoteoretsko doktrinarno stališče, da krčenje javnih izdatkov pospešuje gospodarsko aktivnost (prav tam). Sedaj pa nas predsednik stranke socialnih demokratov Igor Lukšič v javnem pismu predsedniku vlade Janezu Janši izpred nekaj dni prepričuje, da so »socialni demokrati proti varčevanju kot edini politiki vlade«. Pa naj razume, kdor more.

A nekdo je doktrino triodstotnega javnofinančnega primanjkljaja še kako razumel in jo še kako resno vzel. Ne glede na ceno. To je (poleg ustavnega sodišča) sedanja vlada s predsednikom Janezom Janšo na čelu. In tako je »v imenu tega cilja« zdajšnja vlada Janeza Janše oblikovala zakon o uravnoteženju javnih financ (ZUJF), ki je še kako negativno vplival na socialno sliko prebivalstva. Prav v imenu tega cilja je ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport (MIZKŠ) »primorano« privarčevati 70 milijonov evrov v osnovnih šolah, 24 milijonov evrov na srednjih šolah in 24 milijonov evrov v prispevku občin za vrtce. Vmes pa še ponovno uvajajo usmerjeno izobraževanje v obliki zadnjega poziva univerzam, da jim posredujejo nove sklepe o razpisu mest za prihodnje šolsko leto, ki bodo pri rednem študiju upoštevali usmeritve o znižanju števila mest. Kot navaja MIZKŠ, je treba število mest na študijskih programih s področja humanistike in umetnosti zmanjšati za 20 odstotkov glede na leto 2012/13, pri čemer je poudarek na humanistiki. Za enak odstotek je treba po navedbah ministrstva zmanjšati tudi število mest na študijskih programih s področij družbenih, poslovnih, upravnih in pravnih ved (RTVSLO, 23. decembra 2012).

Tako je vlada borca za malega človeka in veliki kapital Boruta Pahorja z zavezo k triodstotnemu javnofinančnemu primanjkljaju ustvarila vedno znova priročen odgovor oziroma izgovor za vpeljavo sedanjih vladnih reform, ki niso več strukturne, temveč so že v polju družbenega inženiringa. In posledice te »fiskalne manije«?

Politični zombiji na pohodu

Standard kupne moči, ki se je v Sloveniji od leta 1995 do 2008 po podatkih Eurostata dvignil s 74 na 91 odstotkov povprečja EU, je do lani upadel na 84 odstotkov oziroma na raven iz leta 2003. Število oseb, ki so v letu 2011 živele pod pragom tveganja revščine, je bilo rekordno visokih 273.000, kar je skoraj 40.000 več kot leta 2005, ko je bilo takih nekaj več kot 234.000. Skupno število oseb, ki živijo v revščini oziroma socialni izključenosti, je bilo v letu 2011 ponovno rekordno visokih 386.000. Glede sedanje socialne situacije pa je dovolj pogledati, kakšne vrste so bile pred dnevi pred Rdečim križem v Mariboru. Poleg tega se za leto 2013 po projekcijah Umarja pričakuje 120.000 registrirano brezposelnih. Božične besede predsednika vlade Janeza Janše, da bo »vsak dan več sonca«, imajo ob takšnih podatkih toliko skupnega z realnostjo, kot je imela skupnega z realnostjo izjava evroskupine o Grčiji z dne 17. junija 2012, ko so zapisali, da »evroskupina priznava velik trud državljanov Grčije in je prepričana, da je nadaljevanje fiskalnih in strukturnih reform v Grčiji najboljše jamstvo za to, da se gre preko zdajšnjih ekonomskih in socialnih izzivov in v smeri boljše prihodnosti Grčije in evroobmočja.« Junija 2012 je bila stopnja brezposelnosti v Grčiji 24,4-odstotna.

Če še ostanemo pri božično-novoletni poslanici predsednika vlade Janeza Janše. V njej si lahko med drugim preberemo naslednje: »Sneženi možje, ki so nam čez zimo izropali vse zaloge, se začenjajo topiti. Slovenija doživlja svojo 'Veliko noč', svoje prerojenje, saj bo na posušenem in preperelem starem listju vzniknila nova rast, in z njo bo prišlo tudi navdušenje in veselje. Staro življenje pod snegom, ki je izsušeno in mrtvo, bo prepustilo prostor novemu, mlademu življenju.«

To pravi oseba, ki se ji je v času prvega mandata predsednika vlade RS (2004–2008) bruto zunanji dolg povečal s 15 na 40 milijard evrov. Z davčnimi ukrepi je vlada Janeza Janše v predvolilnem letu 2008 zmanjšala proračunske prihodke za kar 500 milijonov evrov, hkrati pa so se izdatki povečali za 250 milijonov evrov. Večino proračunskega primanjkljaja – nekaj več kot 2 odstotni točki – so leta 2009 zakrivili predvolilni ukrepi Janševe vlade (Mekina, 22. decembra 2012). Sedaj pa z izjemno nizko, to je petinsko javno podporo z varne razdalje strelja twitter puščice v protestnike, češ da so zombiji.

In tako pridemo do končnega vprašanja, kjer lahko parafraziramo Alaina Badiouja: ime česa je slovenska oblast? Še najbliže odgovoru je ugotovitev, da nam vladajo politični zombiji, ne glede na politično pripadnost. Ki se v imenu političnega preživetja hranijo s socialnim tkivom družbe. Pri tem pa so si celo usklajeno razdelili naloge – medtem ko eden izmed njih fanatično odšteva čas do končne točke začrtanih strukturnih ukrepov, se drugi promocijsko sprehaja med žrtvami prav teh ukrepov. Slednji je na božični dan delil kosilo stanovalcem doma za starejše v ljubljanskih Fužinah. Starejšim, ki jim je v času svoje vlade z eno potezo elegantno onemogočil dostop do varstvenega dodatka. Starejšim, katerim več kot 26.000 izmed njih je vlada Janeza Janše z zakonom o uravnoteženju javnih financ znižala pokojnine.

Res, temu se reče enotnost političnih zombijev.

Goran Lukič je samostojni svetovalec ZSSS.