Na fb-ju sem nagovorila občestvo z željo, da nekdo bolj oblikovno spreten od mene naredi transparent Več nas bo, prej bomo na cilju (z Janševim podpisom vred), nekaj jih je všečkalo, transparenta ni naredil nihče. Svojega dela obljube sem se držala: v zameno in zahvalo sem spekla pehtranovo potico. Pojedli so jo naslednji dan na protestivalu. So pa bili 21. decembra prisotni duhoviti transparenti: Študij in kurbe naj bodo zastonj, recimo. Irwini, delimo si državo NSK, so v prekaljeni maniri s stilom hodili naokoli s transparenti: Čas je za novo državo. Nekateri pravijo, da lahko tam najdeš srečo. Prelepo. Drugo republiko, sem se z nasmehom vprašala. Tistih transparentov, ki v en koš mečejo politike počez, brez selekcije, in sindikaliste, nisem razumela. Kar se mene tiče, kažejo na nepotrebno razpršenost demonstracij. Niso vsi politiki za odmet, gotofi, lahko da sindikalisti komu niso všeč, vendar to odvrača fokus in posega v sfero, ki ni javna. Kdo je na čelu sindikata, je stvar članstva. Nisem opazila, da bi bil kakšen član sindikata v postopku zaradi korupcije, podkupnine ali tajkunskega kredita. Seveda bi bilo dobro, da postanejo sodobnejša inštitucija, ki bi zmogla zaobjeti več različnih statusov poklicev (prekerci, samozaposleni, izbrisani – nevidni delavci). Da bi branili stare in nove pravice. Kar sem že zapisala, ponavljam po Janševem vzorcu, da se bo prijelo.

Na protestivalu naslednji dan nas je bilo manj, smo bili pa toliko bolj varovani. Od vlade do državnega zbora se je vila okupacija policije. Smo tako končno prišli do želenega slovenskega otoka? Če Blejski otok ne more zadostiti apetitom vodje, če našega Golega še nimamo – so našli pa začasno varianto. Zaščitili so Cankarjev dom pred kulturniki in podporniki. Lepa ironija. Notranji viri so povedali, da zaradi grožnje molotovk. Odlično, sem si mislila, umetnost je končno dokazana kot nevarna. Močna. Če je glasba ali poezija molotovka, so končno doumeli pomembnost umetnosti. To je prvo priznanje in poklon kulturi te vlade. Sprotno obveščanje, kakšen je potek najbolj zastražene proslave, je s sodobnejšimi prijemi, poezijo, glasbo na prostem, dajalo odličen zgled za razdvojenost države. Notri domoljubna patetika z vizualijami z začetka računalniške dobe v režiji amaterja, zunaj improvizirana, protestna manira profesionalcev.

Res pa je tudi, da smo kulturni delavci očitno uspešnejši v demonstracijah kot v sistematičnem vsakodnevnem boju. Ne uporabljamo danih, četudi slepočrevnih manir poslanskih vprašanj, izrednih sej v državnem zboru, veta v državnem svetu, vzklikanja vsakokratni nebulozi iz turkovega kraljestva, ne zahtevamo izrednih sestankov, pogajanj. Škoda, tako opljuvane sindikate bi si lahko vzeli za vzor. Če vlada obstane (dlje, kot si želimo), bomo morda tako dobili priložnost in se izurili. Če ne – ne bo lahko tistemu, ki bo stopil po Turku v opustošeno pokrajino – takoj na začetku mu ali ji povemo, da bo protestival redni program, če... Kaj bi hoteli v zameno? Stanje pred Turkom? Po tem se nam lahko sedaj samo kolca, četudi ni bilo optimalno. Vemo, kaj bi hoteli, ali pa so nas že tako izurili in izstradali, pri nas je kriza namreč permanentno stanje, da ne vemo več?

Če sem za prvi protestival napekla samo dve vrsti sladkega, se bom lahko z vsakim naslednjim krepila in širila v kulinarični ponudbi. Še en plus, zahvala vladi za vztrajanje. Morda pa so z molotovkami mislili na mojo pijano babo, rum je namreč nujna sestavina. Kdo bi vedel.

Ko se nas torej odstotek, promil udeležuje demonstracij, nas SDS twitter – po domače gre za sporočila z Lune – opozarja, da je vsak njihov kandidat na volitvah dobil več glasov, kot je protestnikov na enem shodu. So imeli v mislih tiste volitve, ki so nam jih ukradli? Se ne spomnim, da bi jih ustoličili na tronu, tja so vdrli sami. Z manj glasovi od zmagovalca. Vsakega protestnika, pobudnika, ki pokaže obraz in ime, vlada in SDS sproti zmeljejo v flajš mašini z arhivskimi usedlinami vred. Ker vsak glas šteje, se splača z vsakim posebej obračunati. Vladi z delitvijo vsak dan bolje uspeva. Z drugo republiko namreč. Vsi drugorazredni državljani, ta neskončno majhna številčna vrednost za naše slabe matematike (slaba banka, holding dišita po tem, da bi nekdo rad matematično spremenil svet, pa ne pride dlje od seštevanja), smo že druga republika. Pač ne taka, kot si jo želi premier, toda dejstvo je, da jo je omogočil. Ustanovni svet druge republike je sklican, dela, sestankuje vsem na očeh, javno razgrinja želje, možne strategije. Dajte nam še malo časa, da postanemo bolj organizirani in fokusirani. Poosebljamo to, kar pogrešam v državi: opozicijo in levico. Vztrajali bomo, nenehno ponavljali eno in isto, dokler ne bomo dosegli želenega. Več ko nas bo, prej bomo na cilju.