Naši pradedje takrat seveda o tem niso razmišljali, a se je izkazalo kot neverjetna sreča: če bi tedaj pri tistem velikem hrastu zavili na levo namesto na desno, bi si Slovenci, Hrvatje in Srbi danes delili geostrateško povsem brezvezen in nepomemben prostor Latvije, Litve in Estonije, tisoč let bi se med sabo prepirali, kdo je kriv, da so pri velikem hrastu zavili na levo, južni Slovani – pardon, severni – bi zmrzovali na robu poznanega sveta in živ krst ne bi vedel zanje, dokler se ne bi nekega dne pojavili na generalni skupščini Združenih narodov.

»Kdo so pa zdaj tile?« bi se za njimi obračali Američani. »Pojma nimamo,« bi odgovorili Rusi. »Huni in Avari, po mojem,« bi navrgel nekdo. »A niso oni že izginili?« bi vprašal Rus. »Potem pa res ne vem,« bi oni skomignil z rameni.

Tako pa so naši pradedje pri onem hrastu zavili na desno in Jugoslaviji je tisoč petsto let pozneje pripadlo stražno mesto na popku sveta. V šoli smo se učili, da sta nas zgodovina in geografija blagoslovili s silno pomembnim geostrateškim položajem, za našo naklonjenost sta se tepla vzhod in zahod, sever in jug, Nato in Varšavski pakt, bela Skandinavija in črna Afrika, Arabci in Judje, Američani in Rusi. Mitološki junak tovariš Tito pa je stal na križišču v beli obleki in jebal v glavo prve in druge in tretje in četrte, medtem ko so kar tekmovali, kdo bo dal več denarja, nafte, orožja in hrane.

Tako je bilo nekoč, ko smo bili najpomembnejši na svetu. Potem se je hladna vojna končala, vzhodni komunistični blok je razpadel, za njim je razpadla tudi Jugoslavija, Evropska unija je zagrizla v Balkan, avstrijske banke, ameriški hamburgerji in nemški Telekom so si pokorili ponosne južne Slovane in nenadoma smo postali majhni, brezvezni in povsem nepomembni, nadležne muhe pod repom sveta. Med seboj smo se prepirali o tem, kdo je kriv, da smo pri velikem hrastu zavili na desno – namesto na levo in bi danes uživali pomemben geostrateški položaj Litve in Estonije –, cvilili smo iz mišje luknje na robu znanega sveta in na generalni skupščini Združenih narodov nas živ krst ni več poznal.

»Kdo so pa zdaj tile?« so se za nami v veliki dvorani obračali Američani. »Pojma nimamo,« so odgovarjali Rusi. »Goti, po mojem,« bi navrgel nekdo, »Ostrogoti in Vizigoti.« »Prvič slišim,« bi na koncu zamomljal Američan.

Vrag si ga vedi, s čim smo si takšni, vročekrvni in samovšečni, zaslužili milost zgodovine, a na koncu se je spet vse lepo izteklo, ko so svetovne zaloge energentov začele kopneti in so se po Aziji in Evropi namesto civilizacij, kultur, jezikov, religij in velikih zgodovinskih idej začeli širiti – plinovodi.

Neverjetna sreča je spet blagoslovila južne Slovane, petsto milijonov let so trohnele in razpadale davno izumrle živali in rastline, pod pritiskom in visokimi temperaturami so se fosilni ostanki spreminjali v nafto in zemeljski plin, nato pa čakali milijone let, da se je z evolucijo iz primatov razvil človek, in še dvesto tisoč let, da je razvil tehnologijo izkoriščanja fosilnih goriv, da bi se na koncu izteklo tako, da je svet obupno odvisen od zalog zemeljskega plina prav v času, ko so nesrečni južni Slovani postali zgodovinsko povsem nepomembni. Velikanska nahajališča plina pa so se razporedila tako, da se poti svetovnih plinovodov križajo prav na tisti njihovi mali parceli.

In južni Slovani so spet v geometrijskem središču sveta. Po zahodnem in vzhodnem rimskem cesarstvu, katoliški in pravoslavni kulturi, avstro-ogrskem in turškem imperiju, atlantski zvezi in Varšavskem paktu, kapitalizmu in komunizmu, veliki Ameriki in slavni Rusiji se danes na tem majhnem ozemlju stikata – ruski in arabski plin.

Tako beremo v časopisih, da so nas zgodovina, geografija in geologija blagoslovile s silno pomembnim geostrateškim položajem, najpomembnejšim na vsej zemeljski obli, da se za našo naklonjenost tepejo Rusi in Arabci, vzhod in zahod, severni in južni tok, mi pa stojimo na križišču svetovnih plinovodov in jebemo v glavo prve in druge in tretje in četrte, medtem ko kar tekmujejo, kdo nam bo zgradil večje terminale in dobavil več plina.

Spet smo majhni, toda zajebani, najpomembnejši na svetu. Ko pridemo v generalno skupščino Združenih narodov, se vsi obračajo za nami, samo brezvezni in nepomembni Litovci in Estonci sprašujejo: »Kdo so pa tile?«

»Pojma nimamo,« odgovarjajo Američani in Rusi. »Nekakšni kretničarji na plinovodu, nekaj takega.«