Ne neoliberalizem, ampak domačijska ekonomika, 2.

Najprej naj kratko pojasnim, kako sam razumem neoliberalizem. Pri njem gre za doktrino, ki temelji na verovanju, da je trg sposoben učinkovito razreševati večino ekonomskih in drugih družbenih razmerij, vendar ob pogoju, da je zasnovan na privatni lastnini ter da država s svojimi posegi njegovega delovanja ne moti. Neoliberalci se predvsem zavzemajo za odprt trg, privatizacijo državnega premoženja ter za vitko državo, ki naj bo sposobna delovati ob skromni obdavčitvi kapitala. Sam menim, da je spričo današnje tehnološke razvitosti sveta in ob vse večji soodvisnosti ljudi neoliberalni koncept preživet, kar potrjuje tudi sedanja kriza, ki je z neoliberalnimi pristopi preprosto ni mogoče pozdraviti. Potrebujemo torej drugačen tip (socialno) tržnega gospodarstva, ki naj bo prednostno zasnovan na naslednjih treh premisah: 1. učinkovito delovanje trga je pogojeno s tem, da se ga pravilno usmerja; 2. poleg privatne so koristne in potrebne še druge oblike lastnine, tudi državna; 3. temeljni dejavnik gospodarske učinkovitosti je upravljanje države, ki mora biti etično, razumno in usmerjeno v zadovoljevanje interesov večine prebivalstva.

Ključna razlika med gornjima konceptoma je v vrednotenju vloge države. Neoliberalizem se zavzema za šibko državo, ki naj prednostno služi interesom kapitala. Zato je v državah, katerih ekonomska politika je pretežno neoliberalno usmerjena, kapital malo obdavčen, socialna država pa slabo razvita. V socialno usmerjenih državah je obratno. Država najbolj neoliberalnega značaja so ZDA, za socialne pa ta čas veljajo predvsem skandinavske države. Žal se neoliberalizem v Evropi predvsem pod taktirko velikega nemškega kapitala še krepi, in dokler se te usmeritve ne bo spremenilo, se bo kriza v Evropi še zaostrovala; pa ne le ekonomska, pač pa tudi politična oziroma splošno družbena.

Slovenija v prvem obdobju njene samostojnosti neoliberalnih usmeritev ni v večji meri prakticirala. Ubrali smo nekoliko specifično razvojno pot, ki jo nekateri opredeljujejo z besedo »gradualizem«, trije avtorji prispevka, s katerim polemiziram, pa mu pravijo »domačijski« oziroma »pajdaški« kapitalizem. Kakorkoli že ga imenujemo, ta kapitalizem je bil razmeroma učinkovit in Slovenija je v letih, ko je prevladoval, veljala za zgodbo o uspehu.

Smer ekonomske politike smo radikalno spremenili v letu 2004, ko je vodenje vlade prevzel Janša. Ta je pospešeno uvajal usmeritve, kot jih uči neoliberalizem. Pri tem se je opiral na mnenja skupine mlajših ekonomistov, ki je predvsem ob podpori časnika Finance vehementno zagovarjala neoliberalne vrednote. Med bolj zapaženimi ekonomisti te skupine so bili Mrkaić, sedanji finančni minister Šušteršič in pa trije avtorji prispevka, s katerimi polemiziram. Trem od naštetih je Janša celo zaupal odgovorne naloge pri upravljanju države: eden je bil vodja strateškega sveta vlade, drugi minister za razvoj, tretji pa direktor pomembnega vladnega urada Umar. Njihovo neoliberalnost pomnimo predvsem po dveh usmeritvah, za kateri so se zavzemali. Ena je bila enotna davčna stopnja, s katero so želeli davčni sistem radikalno spremeniti v korist kapitala. V tem niso uspeli, tudi zato, ker jim je predsednik vlade umaknil podporo.

Bolj plodno je bilo njihovo zavzemanje za usmeritev, ki jo neoliberalizem tudi sicer favorizira kot ključno, to je privatizacija državnega premoženja. Na ekonomsko normalen način je sicer ni bilo mogoče uresničiti, saj domačih kupcev »z novci«, ki bi lahko odkupili državno premoženje, preprosto ni bilo, pa tudi tujci po njem niso prav veliko povpraševali. Zato pa so tako mladi neoliberalci kot tudi vlada z naklonjenostjo obravnavali rešitev, po kateri so državno lastnino odkupovali menedžerji državnih podjetij in jo plačevali z denarjem, ki so ga v obliki kreditov pridobili največkrat pri državnih bankah, kot jamstvo za kredite pa so zastavljali kar kupljena podjetja. Da se je vse to izvajalo po pravno vprašljivih postopkih, je le malokoga motilo, predvsem ne generalne javne tožilke. Ta način privatizacije – danes mu pravimo tajkunizacija – se je pospešeno izvajalo vse do izbruha krize v letu 2008. Rezultati tega početja, ki jih še vedno boleče občutimo, so predvsem: vrsta propadlih večjih podjetij, finančno onesposobljene banke v državni lasti, močno povečana zadolženost države, etično in pravno razkrojena država. Ali drugače povedano: velik del težav, ki jih imamo ta čas z obvladovanjem krize, je posledica zgrešene privatizacije, ki jo je Slovenija izvajala v času prve Janševe vlade, očitno z ambicijo, da bi sledila v svetu prevladujočim usmeritvam neoliberalizma.

Avtorji prispevka, s katerimi polemiziram, so torej s svojim zavzemanjem za privatizacijo vsaj posredno državi povzročili veliko škodo. Bili so mladi in neoliberalizem je bil splošna moda, to dvoje pa pomaga razumeti njihovo takratno goreče ravnanje in ga zato ne gre soditi po zelo strogih merilih. Manj širokogrudni pa smo lahko pri vrednotenju njihove razlage, da naj bi, citiram, »tajkunizacija Slovenije ne imela ideološke zaslombe v neoliberalizmu, temveč v domačijski ekonomiki«. Za to oceno ne ponujajo ravno prepričljivih argumentov – eden redkih je nasprotovanje nekaterih ekonomistov prodaji pivovarne Union belgijskemu kupcu davnega leta 2001 –, pač pa se očitno bolj opirajo na svoje že preizkušene sposobnosti, da so namreč pri javnem promoviranju svojih idej zelo učinkoviti, pa četudi so te vprašljive.

Še z enega vidika je prispevek treh avtorjev zanimiv. Sedanja kriza je namreč omajala verodostojnost neoliberalizma in se zato s tem, da si njegov pripadnik, ni več primerno hvaliti. Kot izhod iz te zadrege ponujajo inovativno rešitev. V prispevku namreč odkrivajo, da je treba razlikovati med neoliberalizmom in neoklasično ekonomijo: neoliberalizem naj bi bil ideološko usmerjen, neoklasična ekonomija pa je usmerjena raziskovalno in sprejema nova spoznanja, ki jih raziskave potrjujejo. Trije avtorji sebe seveda uvrščajo med pripadnike neoklasične ekonomije, ne pa med neoliberalce. V tem je kar nekaj resnice: ideje, ki jih danes propagirajo, so namreč res drugačne in bolj sprejemljive od onih, za katere so se zavzemali v predkriznih letih. Te preobrazbe pa niso opravili vsi neoliberalci, saj nekateri še naprej trdno vztrajajo pri osrednji neoliberalni mantri o privatizaciji, na priporočilo Friedmana, očeta neoliberalizma, da je bolj kot privatizacija pomembna pravna država, pa žal pozabljajo.