Odbiti trije prsti

Po vojni so Karlu Destovniku Kajuhu blizu rojstne hiše postavili spomenik, ki so se ga leta 1997 lotili lokalni politični nestrpneži in mu odbili tri prste. Šele ko je 26. junija 1999 akademik Matjaž Kmecl kot zagovornik zarohnel na troedini državni proslavi (takrat so še lahko skupaj s prapori proslavljali združeni Maistrovi borci, borci NOB in borci za osamosvojitev), so poklicali avtorja kipa akademskega kiparja in alpinista Marjana Keršiča Belača, da ga je obnovil. V slogu prilaščanja zgodovine so potem v Šaleški dolini razširili govorice, da so Kajuha tako in tako pokončali njegovi partizani. Vse skupaj je v zagretosti ugajanja oblastnikom sedaj dodelal še pesnik in igralec Tone Kuntner. Pesnik črnih pesmi in pesimizma, samorazglašeni razlagalec domoljubnosti, je zato dal v Cankarjevem domu na nepredušno policijsko zastraženi proslavi samostojnosti in enotnosti recitirati tudi Kajuha. Zunaj Cankarjevega doma na alternativni proslavi pred kordonom policij na shodu kulturnikov pa je pel mladi raper skupine N'toko Miha Blažič, sicer doma iz Straže pri Novem mestu. Nikomur ni prilagajal programa, kot je potekal programirano znotraj Cankarjevega doma, kjer so izvoljene predstavnike ljudstva robocopi varovali pred ljudstvom. Pravzaprav ni nihče niti pričakoval, da se bo zgodil čudež in bo vsaj en sam samcat politik povabljenec znotraj Cankarjevega doma vstal, prišel ven in rekel – ta proslava ni moja proslava. Zato je Miha Blažič lahko mirno zapel rap s preprostim naslovom Zig Zig (znani pozdrav iz polpretekle zgodovine) slovenskim ponarejenim neoliberalcem in politikom. Podobno kot je Kajuh zapisal v verze v svoji Slovenski pesmi – Samo milijon nas je, ki pijejo jim kri biriči! Biriči neoliberalizma v varstvu policije in na toplem in na varnem pred slovensko kulturo, ki je v zimskem hladu, toda z neverjetnim žarom proslavljala svojo domovino, ne ono njihovo! Tudi ubogi (povero bi rekli zamejci) novi predsednik države Borut Pahor ni razumel minute molka in hrbtov, ki so mu jih obrnili kulturniki, ko je v varstvu policije skušal kvasiti o složnosti. Zavrnjen je bil na svoj prvi predsedniški dan!

Pisatelj Drago Jančar, ki zagovarja ukinitev kulturnega ministrstva (razkrinkal ga je gledališčnik Janez Pipan v nekrologu slovenski kulturi in modrim očem Pahorja v kulturniškem časniku Pogledi), je samo dokončno potrdil, kar mu je akademik Janko Kos že pred leti napovedal, da je sicer dober pisatelj, ki pa bi bil rad Ivan Cankar! Pa čeprav sta Kos in Jančar pred leti oba podpirala Barbaro Brezigar za predsednico države in dr. Franceta Arharja za župana Ljubljane. Res je, da je bil akademik Kos opevan kot družinski prijatelj Edvarda Kocbeka. Res pa je tudi, da je bil edini, ki je zagovarjal Kocbeka do konca in mu stal ob strani tržaški pisatelj, stoletnik Boris Pahor, ki so ga desni literati črtali s spiska pri iskalcih kandidatov za Nobelovo nagrado. Če bo kdaj nobelovec iz Slovenije, je menda perjanica namenjena le Dragu Jančarju! In ko sta sinova Edvarda Kocbeka Jure (že pokojni) in Matjaž (pesnik in slikar) odprla očetovo pisno zapuščino, sta našla zapise o družinskih prijateljih, ob katerih sta se zgrozila. Vendar sta ostala zvesta očetovim razumniškim širjavam in sta prebrano javnosti raje zamolčala.

Nobelovec Dane Zajc

Sicer pa je akademik Janko Kos (z višav kulture bi lahko poskusil braniti ministrstvo kulture) bratranec pokojnega pesnika Daneta Zajca (Jankov oče kipar Tine Kos je bil brat Danetove mame). Dane Zajc, ki je imel dva brata v partizanih, Nemci pa so jim do tal požgali domačijo, se je z dvomom o umestnosti žrtvovanja v pesmi z zgovornim naslovom Jalova pesem takoj po vojni zameril partizanskemu komunizmu, tako da so ga gnali pred sodišče. In da je paradoks sedanjosti iz preteklosti še večji, je Zajca branil pred »ljutimi oznovskimi« sodniki odvetnik Ivan Stanovnik, oče današnji oblasti gorečega nasprotnika Janeza Stanovnika. Ko je svet razpoznal pesniški talent Daneta Zajca, je popustila tudi ona prejšnja oblast in mu dodelila celo veliko Prešernovo nagrado. Leta 2004 pa je akademik Janko Kos tudi podpisal pismo s soglasjem Slovenske akademije znanosti in umetnosti, naslovljeno švedskim akademikom s predlogom, da bi Dane Zajc postal kandidat za Nobelovo nagrado. Dane Zajc pravzaprav nobeni ideologiji ni dopustil, da bi se ga polastila, čeprav levim ni nikdar odpustil. Pesnikov sin Lenart Zajc (drugi sin je Zlatko, ki v televizijskih oddajah z otroki vonja rožice) je z neukrotljivo svobodo kot literat najbolj nasledil svojega očeta, zato je sedanji vladni politiki neprizanesljiv sodnik.

In v Cankarjevem domu na uradni proslavi so brali tudi pesmi Franceta Balantiča, ki je umrl natanko pri 22 letih kot Kajuh. France Balantič, sijajen pesnik, je imel že zarana mlad močan verz kot Prešeren. Med drugo svetovno vojno je kot pesniška duša bolj zašel kot stopil v vrste bele garde. Sleherna njegova pesem je bila slutnja smrti, vendar ni razpoznal pasti, v katero ga je zvabila politika bratomornega sovraštva. Nič hudega sluteč je zgorel v hiši v Grahovem pri Cerknici, ko je bila napadena belogardistična postojanka. V Balantičevem sijajnem pesniškem opusu Muževna steblika je svojo smrt napovedal v pesmi V ognju groze plapolam.

Pesniki, s katerimi si politiki vseh barv krasijo votle glave, so edini plačali svojo romantično voljo za lepo in pravično. Redno so bili izigrani, poslani pred sodišče ali v smrt, ko jih oblastniki niso več potrebovali ali če jih niso mogli razumeti. Kajti literarna svoboda je tuja tako skrajnim islamistom kot Vatikanu ter neoliberalizmu in dolgočasnim govorcem na »sfabriciranih« državnih proslavah, kjer se skuša celo z verzi Franceta Prešerna preigravati ideološka sovraštvo. Za mnoge največji slovenski pesnik Srečko Kosovel pa je že pred leti doživel lustracijo Lojzeta Peterleta in Janeza Janše. Ko je bil Srečkov Kons 5 vključen v državno proslavo, sta proslavo bojkotirala!

Sicer pa je nenavadno, da politika na proslavah rada posluša in sama citira literarne zombije, ko pa so sami tako popolna podoba stvarstva. Res pa je, da niti v Svetem pismu ne piše, da tudi on, če pride iz nebes na zemljo, lahko spreobrne bedaka! Pa tudi izobraženca ne, ki tako zlahka nažiga po kulturi!