Toda v Pijevem življenju sta indijski mladenič Pi in bengalski tiger v enotni prostorski realnosti čolna na Tihem oceanu ne le nekaj trenutkov, marveč najmanj uro filmskega časa in več kot leto dni diegetskega časa, in to ne le v splošnem, ampak tudi v bližnjih planih. Tigru je sicer ime Richard Parker, toda to ni niti najmanj antropomorfizirana žival, čeprav ni niti napol udomačena niti ni prava, realna: to je digitalni tiger, produkt ameriške računalniške kompanije Rhythm & Hues, ki že nekaj časa oskrbuje hollywoodski živalski vrt. A kljub temu, da vemo, da to ni oziroma ne more biti pravi tiger, vseeno verjamemo, da je, najprej že zato, ker je tako natančen simulaker tigra, da je videti celo bolj resničen od pravega, in potem (če ne predvsem) zato, ker ta Richard Parker, ki je na čolnu že požrl hijeno, zebro in orangutana, za Pija predstavlja tako realen problem preživetja. Če se je Pijevo življenje s potopom ladje začelo kot Noetova Arka, je namreč kmalu postalo Splav Meduze (kot je naslov Géricaultove slike, ki prikazuje strahoten boj brodolomcev za preživetje).

Preživeti s tigrom na čolnu sredi oceana je nedvomno hud problem (Pi se je moral najprej preseliti na improviziran splav, privezan na čoln, in loviti ribe za Richarda Parkerja), a kljub bazinovski prostorski realnosti dogajanja ta film Anga Leeja (po romanu Yanna Martela in scenariju Davida Mageeja) ni tako imeniten zaradi svojega realizma (ki je pravzaprav »realizem« sestavljene, fotografske in digitalne podobe), kakor pa zaradi svoje »dobre vere« in osupljivih vizualnih atrakcij. »Dobra vera« je utelešena že v samem protagonistu, indijskem mladeniču Piju (poimenovanem po matematičnem številu, ker se je najprej imenoval Piscine, kar je francoska beseda za bazen), ki verjame vsem religijam, predvsem pa je z njo prežet tudi najbolj dramatičen del filma (na brodolomskem čolnu s tigrom). Brodolomsko preživetje je seveda zahtevalo hude in težke preizkušnje, zgolj z »dobro vero« Pi že ne bi mogel ukrotiti tigra. Toda kdaj nastopi odrešitev? Ko je tiger že tako onemogel, da lahko Pi vzame njegovo glavo v naročje, in ko se tudi sam Pi že vda in prepusti goli veri v božjo milost. V zgodovini filma so takšne »verovanjske zadeve« pogosto potrebovale specialne učinke, toda ti so pri Angu Leeju že dosegli stopnjo osupljivih »realističnih« situacij. In ko se nad oceanom razpara nebo in poblisne z vsemi svojimi strelami, je to res videti tako, kot da vsi Pijevi bogovi razpravljajo o njegovi usodi.