Skozi roke nevsakdanje skromnega znanstvenika svetovnega formata je v petih desetletjih romalo vsaj milijon različnih hroščkov in hroščev, ki jih je vsa ta leta vneto preučeval, razvrščal, opisoval, prepariral – in okoli 400.000 jih je uredil tudi v bogato zbirko, ki jo hranijo na Biološkem inštitutu Jovana Hadžija pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Njegovo skromnejšo zasebno, a nič manj raznoliko in barvito zbirko približno 2000 hroščev so pred časom razstavili v Matični knjižnici Kamnik, kjer bo na ogled do konca februarja.
Favna in flora sta ga zanimali že kot kratkohlačnika, ko je najraje obračal hlode, dvigoval kamne, brskal pod lubjem in drezal v prhle štore. A ga takrat niso zanimala le ta drobna šestnožna bitja, saj se je z vaškimi fantiči rad plazil tudi za ptiči, žabami, kuščarji, kačami... »Fantje smo si radi kakšnega kuščarja ali slepca spravili za srajco in ga potegnili na plano pred sošolkami, ki so vreščale in vreščale,« se za hipec nasmehne Božidar Drovenik in si takoj zatem znova nadene resnoben izraz znanstvenika, ki je vse življenje gledal v mikroskop, zapiske, knjige in se držal bolj zase.
Zaslužka v tem poslu ni
»Seveda smo ga pogosto pogrešali, zlasti na njegovih raziskovalnih potovanjih, a smo kljub temu velikokrat lovili hrošče skupaj z njim,« se spominja priljubljenih družinskih izletov žena Nežika Drovenik. Pri znanstvenoraziskovalnem delu ga je podpirala in spodbujala tudi med študijem na biotehniški fakulteti, zaradi katerega je prekinil prvo službovanje v Rašici.
»Zaslužka v tem poslu ni bilo nikoli, odrekanj pa veliko. Nikoli ni imel asistenta in prav tako mu služba nikoli ni krila stroškov za delo potrebnih dragih materialov – od igel za nabadanje do škatel za hranjenje zbirk,« odločno pribije Nežika in doda, da je včasih tudi malo godrnjala, a nikoli zares, saj je tudi sama ljubiteljica narave in je njegovo delo zelo cenila. Njihovi skupni družinski izleti v naravo pa so bili vselej neprecenljiva doživetja, doda, ko skupaj obudita spomine na čase, ko sta morala material za raziskave še kupovati v tujini in ga skrivati pred cariniki, ki niso imeli razumevanja za raziskovalno delo. Podobno kot ga danes nima država, ki na tem področju preveč skopari, ugotavlja Božidar Drovenik, čigar dela, kljub njegovemu trudu in vzgoji številnih novih znanstvenikov, nihče ne bo nadaljeval prav zaradi varčevanja.
Kras, zibelka raziskovanja jamskega sveta
»A bi lahko z nadaljevanjem sistematskega raziskovanja našli še kakšnih 500 vrst hroščkov,« je prepričan znanstvenik. Pravi, da raziskav ni mogoče voditi amatersko, dogaja pa se celo, da država ne zagotavlja več niti denarja za ohranjanje zbirk. Dodaja, da je škoda še toliko večja, ker je narava stičišče Alp, Panonije, Mediterana in Krasa obdarila z izjemnim bogastvom flore in favne. Medtem ko naj bi namreč živelo na območju srednje Evrope približno 8000 različnih hroščev, jih od teh živi v majhni Sloveniji kar 6000, v Nemčiji pa le 4000, kolikor jih je bilo pri nas najdenih že v obdobju, ko jih je Drovenik šele začel preučevati.
Sam jih je pomagal odkriti med 200 in 300 vrstami, pravi in pojasni, da jih je samo v skupini rilčkarjev, kjer je zdaj znanih približno tisoč vrst, sam odkril okoli 120. »Predvsem pa je Slovenija v svetu znana po jamskih hroščkih, ki jih je zdaj opisanih že blizu 400 vrst,« poudarja Drovenik. »Po odkritju človeške ribice, ki jo je voda vrgla na plano leta 1830 na Dolenjskem, in leto kasneje tudi ob odkritju prvega jamskega hroščka se je na Kras zgrinjal vrh biološkega znanstvenega sveta in je Slovenija postala zibelka raziskovanja jamskega živalstva,« pravi Drovenik in pojasnjuje, da je do odkritja slepega jamskega hroščka, ki ga je v Postojnski jami odkril Luka Čeč, veljalo zmotno prepričanje, da v podzemnem svetu ni življenja.
Hrošči padajo na luč in pivo
Božidar Drovenik je v desetletjih raziskovanja hroščev, ki lahko merijo le kakšen milimeter ali dva, ali pa tudi več centimetrov, izpopolnil tudi lovne metode. Izpopolnil je zlasti pasti s kozarci, ki jih je treba dobro zakopati v zemljo, da jih ob dežju ne zalije voda. Kot izjemno dobra vaba, zlasti za krešiče, sta se po njegovih izkušnjah izkazala vinski kis in pivo. Iz izkušenj kolegov metuljarjev pa se je naučil, da se tudi hrošči ponoči radi ujamejo na svetlobno past z močno živosrebrno ali ultravijolično lučjo in popadajo na belo rjuho. Ta način je primeren zlasti za najmanjše hroščke, ki jih je sicer težje najti. Uspavajo jih z etrom, nekaj dni pustijo, da se zmehčajo, nato pa preparirajo.
»Za preparacijo ne potrebujemo nobenih kemikalij in jih tudi ne lakiramo, čeprav veliko ljudi meni, da so njihove sijoče barve plod lakov,« pripoveduje Božidar in nadaljuje, da jih po nekaj dneh mehčanja očisti, večje nabode na iglo, manjše pa nalepi na kartončke. Pred tem jim naravna noge in tipalke, manjšim kajpak pod mikroskopom. »Tako posušene lahko ohranimo nekaj sto let,« nadaljuje in doda, da jih je treba čuvati le pred plesnijo in drobnim hroščkom muzejnikom, ki se hrani prav s posušenimi hroščki, tudi v naravi. »Zlasti veliko zbirk so pojedli starejšim zbiralcem, kakšnega pa tudi meni,« prizna hroščar, ki v svojih zbirkah hrani tudi muzejnike, kajpak preparirane.
Med najpopularnejšimi je hitlerjev jamski brzec
Na vprašanja, kateri hrošči so mu najljubši, kateri se mu zdijo najlepši ali na katera odkritja je najbolj ponosen, ne more odgovoriti na izust. Potreben je dolg premislek, a če se že mora odločiti, za najljubša izbere kamniška endemita, ki ne živita nikjer drugje. Prvi je kamniški jamski slepi brzec (Aphaenopidius kamnikensis Drovenik), drugo vrsto Orotrechus slapnik pa je poimenoval po sodelavcu in raziskovalcu polžev dr. Rajku Slapniku. Najdena sta bila le dva primerka in sta v prirodoslovnem muzeju. »Ni ju bilo lahko najti,« se spominja hroščar, ki se je moral po najdbi samice vsaj petdesetkrat spustiti v Kamniško jamo, da so našli še samca, ki je nosilec opisa in poimenovanja.
Med najlepše Drovenik uvršča pisane tropske krasnike, ki jih kot »krasne« označuje že ime. Krasniki živijo tudi pri nas, a so v tropih lepši in večji, pojasnjuje Drovenik in dodaja, da sodijo med vrste, ki izginjajo. Ogroženih je tudi veliko drugih vrst. Na svetu naj bi po podatkih strokovnjakov živelo od 400.000 do 500.000 vrst hroščev, a so zaradi agrotehničnih posegov danes mnoge ogrožene. Med lepše sodijo tudi kratkokrilci, vsem pa so praviloma všeč tudi kresničke in pikapolonice, ki jih je približno sto vrst in imajo lahko različno število in različne barve pik, nekatere pa pik sploh nimajo, nadaljuje hroščar.
Med najbolj popularne uvršča hitlerjevega jamskega brzca, ki ga je leta 1933 v Zgornji Steski jami našel Vladimir Kodrič in ga prodal zbiratelju Oskarju Scheiblu, ki ga je posvetil Hitlerju. »Ko je vrsta opisana in poimenovana, se ji po mednarodnem pravilu ime več ne more spremeniti,« pojasnjuje Drovenik in dodaja, da so ga raziskovalci iz Avstrije in Nemčije na vseh srečanjih in posvetih vedno prosili za to vrsto, saj so jo preprosto hoteli imeti. Za poimenovanje pa je pomembno tudi to, da je opis narejen še v enem tujem jeziku, saj bi sicer čast poimenovanja pripadla prevajalcu in ne najditelju, dodaja hroščar, ki brez knjig prepoznava okoli tisoč vrst hroščev. In ne le hroščev – kot izvrsten botanik brez knjig prepoznava in pozna latinska poimenovanja tudi za dve tretjini slovenskih rastlinskih vrst (več kot tisoč), prav tako zlahka prepoznava ogromno število vrst metuljev in ptic. »Samo dober spomin moraš imeti,« skromno pojasnjuje strokovnjak svetovnega formata, ki že pol stoletja prav rad »ždi« tudi med svojimi hrošči.
