Aktualna razstava v ljubljanskem Muzeju sodobne umetnosti je naslovno frazo povzela po istoimenskem delu Mladena Stilinovića iz leta 1999, ko je ta zagrebški umetnik napisal pismo umetnosti, v katerem zastavlja številna vprašanja o njeni vlogi in učinku, obenem pa se sprašuje o tem, kaj umetnost sploh je. Četudi je sam eden bolje uveljavljenih umetnikov s področja nekdanje Jugoslavije, kritično nastopa prav proti institucijam in umetnostnemu trgu. Pričakovano.
Odnos politike in umetnosti
Žanr institucionalne kritike je namreč že dolgo prisoten v dominantnem umetniškem diskurzu, do te mere, da je postal ena od konvencij. Na podlagi teh izhodišč je kuratorska skupina WHW osrednjo temo razstave razširila na postavljanje vloge umetnostnih institucij v družbi pod vprašaj, na neizbežen vpliv globalnih neoliberalnih trendov ter na odnos politike in umetnosti. Slednje je skozi postavitev tudi najočitneje izraženo. Kustosinje tako ne odpirajo novih dilem, pač pa nadgrajujejo težnje, ki se postopoma pojavljajo vse od 60. let prejšnjega stoletja: to sta vprašanji objektnosti umetniških del in njihovega avtorstva, ki pa sta neizogibni del pričujoče postavitve. Avtorstvo je celo nekoliko razširjeno, saj se kot aktivni protagonisti in s tem soavtorji eksponatov izpostavijo tudi številni kuratorji in muzejski delavci, ki tako izstopijo iz običajne anonimnosti.
V osrednjem delu razstavišča je umeščena dokumentacija projekta Vsak človek je kustos (2007), v sklopu katerega so bili razstavni prostori Moderne galerije pred začasnim zaprtjem predani v uporabo zainteresirani javnosti. Ob fotografijah trimesečnega dogodka izstopa serija pogovorov z zaposlenimi v ustanovi, sicer delo Apolonije Šušteršič, ki predstavljajo svoje nazore in poglede na delovanje institucije ter agitirajo za višje državno financiranje. Simptomatičen je videozapis akcije Zločin proti umetnosti, kjer nekateri ključni predstavniki umetnostnega ustroja razpravljajo o pojmovanju in vlogi umetnosti znotraj širšega družbenega konteksta ter o njenem pozicioniranju v odnosu do kapitalskih tokov. Inspirirani s teatralnimi sojenji nadrealista Andréa Bretona, ki je umetnike obtoževal sodelovanja z novo buržoazijo, izjavljajo, da so pravzaprav vsi pripadniki aristokracije, ki pa nasprotuje kapitalskim elitam. Akterji prevzemajo vloge obtožencev, zagovornikov, tožilcev in sodnikov ter izmenjujejo stališča o vlogi javnih institucij in o instrumentalizaciji umetnosti v komercialne namene.
Nepoučenim manj dostopno
Neposrednejših taktik vzpostavljanja javne infrastrukture se poslužuje projekt Javna knjižnica, nedavno predstavljen v okviru festivala HAIP, kjer so obiskovalcem ponudili brezplačne izvode digitalnih knjig, medtem ko je v muzeju predstavljena zgolj ideja v obliki plakata. Umetniško udejstvovanje v odnosu do ideološkega aparata povzema film Wendelien van OldenborghBete & Deise, ki pripoveduje zgodbi dveh brazilskih ustvarjalk, katerih delovanje je v različnih obdobjih zgodovine tesno prepleteno s stvarnostjo političnega in ekonomskega vsakdana. V povezovanju politike in umetnosti po aktualnosti izstopa prispevek Janeza Janše, Janeza Janše in Janeza Janše, ki razstavljajo dokumente svojega preimenovanja in delovanja ter zvočni posnetek radijskega intervjuja s premierjem Janezom Janšo, v katerem ta komentira delovanje svojih soimenjakov. Janša trdi, da sprememba imen povzroča zmešnjavo, saj naj bi dobival neplačane položnice omenjenih umetnikov, eno od njih celo iz Pariza, nekdanjega umetniškega žarišča sveta.
Premier Janša s svojimi (nepreverjenimi) trditvami dokazuje predvsem nepoznavanje delovanja umetnostnega sistema, kar pa velja tudi za večinski del populacije, ki se z diskurzi razstave le stežka istoveti. Če je torej ambicija razstave postaviti umetnost v neposredni odnos do življenja, tukaj in zdaj, je rezultat svetlobna leta stran od stvarnega sveta običajnega smrtnika. Kljub temu je publika soočena s koherentnim naborom mednarodno priznanih umetnikov, ki s svojimi deli premlevajo položaj umetnosti v odnosu do družbe, medtem ko nekoliko pretirana samoreferenčnost znižuje možnost participacije ne (dovolj) poučenih.
