Prva tarča mladega kritika je bilo mesto, kjer sem uporabila aleatorične napotke izvajalcem. Tu gre za improvizacijo, in sicer v smislu agresivnejše dinamike, saj ta v kantati ponazarja sam padec belega stolpa in dramaturško pomeni poseg na rob, je občutje konca, je krik. To, da se ta trenutek lahko zgodi v tej obliki, pa omogoči uvodni zvočni grozd (cluster) na začetku skladbe. Ta dva momenta zazvenita v podobi nasprotja. Začetni cluster uvede posebno vzdušje, razširi zvočno zaznavo in nakaže naše sobivanje s tistim drugim, transcendenčnim svetom, ki je v Strniševi poeziji tako svojstven in vedno prisoten. Je statičen, odraža nespremenljivost, medtem ko je drugi moment dinamičen, izraža dogodek padca; aleatorični potek pa daje zopet učinek clustra. S tem se trenutek (padca) vtiskuje v neskončnost. Iz intervala sekunde, gradnika predhodnega clustra, se izvije prva ekspresivna melodija v violi. Tipika kantate je povednost melodije in melodičnega drobca v novi barvi in obravnavi. Temu glavnemu glasbenemu gibalu ustreza sam zborovski stavek, ki išče izraznost, pomenskost v novem, besedi sobivajočem prostoru. Kljub nekaterim, v skladu z besedilom smiselnim inovativnim detajlom tu ne gre za izpostavljanje večjih palet zborovskih učinkov.

Glede očitkov o orkestralnem deležu naj pojasnim, da za izrazito, vodilno orkestralno razkošnost tu ni mesta. Gre za prebliske, lapidarno rabo zvočne barve, komentiranja, igre različnih inštrumentalnih kombinacij. Intimna, komorna zasedba inštrumentov se prepleta s pasusi zvena celotnega orkestra. Le na nekaterih mestih gre res za »harmonsko« podrejanje orkestra zboru in tako za njegov poudarek – to velja zlasti za hitri del stavka Poletje. Izhajam iz izhodišča Strniševega prostora, ki je intima in trenutek. Preko te intime pa pesnik vstopa v svet več razsežnosti, preko ujetosti v trenutek v svet večnosti.

Ob vsem nestrinjanju z mladim piscem pa bi želela izpostaviti nelagodje ob dejstvu, da je ob prvem in edinem poslušanju težko podati objektivno kritiko. Danes si kritiki ob praizvedbi domačega dela ne preskrbijo (več) partiture na vpogled.