V Grčiji je menda tako hudo, da so ljudje, seveda iz srednjega razreda, začeli prodajati pohištvo iz stanovanj, da bi lahko kupili hrano, zdravila in odplačali posojila. Menda gre tudi za lepe in drage kose pohištva znanih blagovnih znamk. Srednjerazredni Grki zdaj sedijo v svojih bivališčih na tleh in na špiritnem gorilniku ob brlivkah pogrevajo tri dni stare musake. Kako je premožnim Grkom, ki ne morejo do svojih milijonov v Švici in morajo skrivati svoje bazene in jahte, da jim dacarji ne bi nanje nabili davkov, pa se novinarjem ne zdi več vredno ukvarjati.
Potem je tu drugi daljši socialno čuteči prispevek o tem, kako v Španiji s svetlobno hitrostjo rastejo prodajalne rabljenih oblačil. Prava mala trgovinska revolucija. Najbrž jih ne bi odpirali na vsakem koraku, če Španci za golo preživetje ne bi začeli množično brskati po svojih omarah (preden jih prodajo kot Grki) in ponujati naokoli dobro ohranjene, nekatere nikoli nošene kose oblačil. Da je to tragedija vesoljnih razsežnosti, ki kaže skrajni obup Špancev, se zgražajo novinarji; da gre za bedo zadnje stopnje, ko se ljudje ločujejo od ljubih jim, celo intimnih kosov oblačil, jim pritrjujejo sociologi; da gre za zadnjo stopnjo revščine, ki bo duševno prizadela cele generacije, ker bodo poslej morali hoditi štiri dni zapovrstjo v istih ponošenih modno zastarelih oblekah, modrujejo psihologi.
Vse to je ena, če mene vprašate, čisto navadna novinarsko-znanstvena plaža in, kar je še huje, levičarska poceni demagogija. Kje je tu znanost, da odkrito pove, da je samo tisti človek, ki se znebi balasta materialnih dobrin, kot so spalnica in obleke, lahko ustvarjalen, inovativen in predan višjim ciljem. Poglejte samo, kako je kriza v ljudeh zbudila neštete skrite talente in podjetniški duh. Na tisoče Špancev brez služb, med njimi tudi komercialistov, inženirjev in novinarjev, je nenadoma odkrilo v sebi skrito sposobnost ali celo željo iz otroštva, da v zapuščenem skladišču odprejo trgovinico z rabljenimi oblačili. Kriza je priložnost, če tega še niste vedeli ali slišali, in brez nje bi milijoni še danes gnili v brezbrižnem, zatohlem, socialno varnem, dolgočasnem srednjerazrednem življenju.
Kriza pa je tudi odkrila mnoge anomalije, s katerimi naj se novinarji raje ukvarjajo kot z nekimi cmeravimi zgodbicami o krivičnosti kapitalizma. Mar bi se, cenjeni kolegi novinarji, morda bolj poglobili v vprašanje, kako to, da se v teh »second hand« prodajalnah pojavljajo povsem nove svilene obleke znamke Gucci. Od kod pripadnikom srednjega razreda denar, da so si lahko privoščili 2000 evrov vredne obleke, ki so cenovno že nekdaj prekašale njihov položaj v družbi? Ali se srednji razred ni nemara doslej finančno mastil na račun bogatih in živel čez meje zmogljivosti? In, ne nazadnje, kdo si je tega Guccija, ki je bil v hipu prodan za piškavih 500 evrov, lahko privoščil danes? Bogatih v teh trgovinicah ne vidimo in jih ne vidimo kupovati usnjenih sedežnih garnitur po atenskih ulicah. Torej, kupuje srednji razred, kar je eklatanten dokaz, da še vedno živi preko svojih možnosti, da še vedno ima preveč in da mu je treba zmanjšati plače in socialne transferje. To bo kvečjemu spodbudilo njegovo preživetveno inovativnost. Če je to kriza, kar občuti srednji razred, potem naj kar traja. Kot vidimo, je to zanj samo dobro.
