Kako so se v našem etnološkem prostoru poganski prazniki v decembrskem času prepletli s krščanskimi?

Etnologi menimo, da ima večina decembrskih praznikov korenine v poganskih, tudi božič, ki so ga v evropskem prostoru kot dan Kristusovega rojstva praznovali že v 4. stoletju. To sicer ni največji krščanski praznik, je pa med Slovenci in evropskimi narodi prepoznan kot največji družinski praznik.

Povsod po Evropi so bila decembra že v preteklosti v navadi različna obredja, zlasti v času sončnega obrata 22. decembra, ko je dan najkrajši in noč najdaljša. Poganski narodi so skušali priklicati svetlobo, spodbuditi rast, z različnimi obredji prebuditi naravo. V tem času praznujemo božič. Pred tem je obdobje adventa, in recimo 4. decembra, na dan svete Barbare, so v preteklosti z različnimi simbolnimi dejanji skušali zagotoviti rodovitnost. V vodo so zatikali vejice sadnega drevja in cvetočih grmovnic, urejali so Adonisove vrtičke z žitnim zrnjem. Tudi ohranjena arhitektura poganskih svetišč kaže, da so naši predniki z različnimi dejanji skušali prebuditi sonce in naravo.

Kakšen je pomen adventnega časa?

Celoten adventni čas je bil nekoč namenjen pripravam na praznovanje; čistili in okraševali so domove, obiskovali so jutranje maše zornice in se postili. Še v začetku 20. stoletja je bil v večini krajev, tudi na Slovenskem, 24. decembra zapovedan strogi post. Post, tudi tisti v velikonočnem času, je bil vedno povezan z obdobji, ko so zaloge hrane v večini evropskih domov pošle, novi plodovi pa še niso zrasli. V adventnem času se je navezoval tudi na koline, že od srednjega veka pomemben kmečki praznik, ki je uvajal v obdobje praznovanj in obilja. Ponekod so šele za božično večerjo, drugje pa še pozneje, po polnoči, zaužili boljše praznične jedi. Danes je to pozabljeno, včasih pa so ta dejanja zelo povezovala družino in skupnost. Moški so skrbeli za pripravo in izdelavo jaslic, ženske so spletale kite iz zimzelenja, delale papirnate okraske, pekle in čistile. Vse te priprave so bile lep uvod v praznični del decembra.

Naše ljudsko izročilo pozna celo tri »božiče«: prvi je na predbožični večer 24. decembra, eden na silvestrovo in tretji 5. januarja, dan pred praznikom svetih treh kraljev.

Praznovanje treh božičev se ni vezalo le na versko življenje, ampak tudi na družino in širšo skupnost. To je bilo simbolno zajeto tudi v nekaterih jedeh in z njimi povezanih dejanjih. Denimo božični kruh, imenovan poprtnik, božičnik oziroma mižnik, kot so mu rekli na Koroškem, je bil postavljen na praznični mizi vse od božičnega večera do svetih treh kraljev – in je imel ob vsakem božiču svojo funkcijo. Največkrat so spekli tri kolače, iz pšenične, ajdove in ržene moke, nato pa ob vsakem božiču kolač simbolno razdelili med družinske člane, dekle in hlapce, pa tudi med živali. Z delitvijo najboljše pogače so na simbolni način skušali povezati vse živeče na kmetiji ter si zaželeli zdravja, uspešno letino in dovolj hrane za vse.

Danes je potica, ki je bila v preteklosti zelo pomembna velikonočna jed, izpodrinila božični kruh. Potica je tekom 19. stoletja postala pomembna božična oziroma praznična jed na Slovenskem, poznamo več kot petdeset vrst potic. Te boljše pogače sicer izvirajo že iz srednjega veka; srednjeevropski narodi so prevzeli osnovno recepturo in jo nato prilagodili lastnim okusom ter temu, kar so imeli ljudje na kmetijah. Nadev so namesto s sladkorjem sladkali z medom, sestavili pa so ga iz različnih plodov – orehov, lešnikov, mandljev, maka, smetane, pa tudi iz ocvirkov.

Kaj danes ne sme manjkati na tipični slovenski božični pojedini?

Božični kolači oziroma božični kruh so še vedno del tradicije, ravno tako potica in piškoti. Včasih so pred božičem uživali postne, nemesne jedi, zelo priljubljene so bile fižolove in krompirjeve jedi, pa različne močnate jedi, kaše. Pred božičnim večerom so pogosto kuhali suho sadje, za božični večer pa so pripravljali hrano iz mesa; na mizi so bile klobase in druge dobrote od kolin. Danes pogosto pripravljamo božičnega purana ali ribje jedi, ki včasih niso bile del slovenske praznične kuhinje in so k nam prispele iz evropskih mest, severne Amerike.

Ali smo med recesijo začeli drugače gledati na obdarovanje?

Raziskave o sodobnih oblikah obdarovanja še manjkajo. Mislim pa, da je postalo obdarovanje bolj skromno kot v preteklem desetletju, ko so pod vplivom zlasti zahodnega, ameriškega načina obdarovanja v navado prišla draga in ne nujno potrebna darila. Vse do druge svetovne vojne se v slovenskih domovih za božič sploh niso obdarovali oziroma so se obdarili samo z orehi, sadjem, s sladkimi jedmi, pecivom. Ali pa so bila darila zelo praktična: topla oblačila, nogavice, obutev. Starejši Slovenci se ne spomnijo, da bi Božiček prinašal darila, pod smrečico ali pred jaslicami so se znašla zaradi praznika samega oziroma jih je nastavil Jezušček. Decembrska obdaritev v našem prostoru se je od nekdaj navezovala predvsem na obdarovanje otrok in glavni obdarovalec je bil Miklavž. Ta dobri mož je po domovih otrokom puščal sladkarije, sadje, majhne igrače. Dedek Mraz je začel naše otroke obiskovati šele konec 40. let 20. stoletja in je prevzel vlogo od Miklavža.

Danes je božični čas za vse trgovce in gostince lepa priložnost za zaslužek in skomercializiranost decembrskih praznovanj nas na neki način odvrača od bistva praznikov, še posebej ker so se ljudje včasih počasi pripravljali na praznike, stopnjevalo se je pričakovanje in vzdušje. Danes se v hitrem tempu življenja in praznovanja poslužujemo že pripravljenih jedi, pijač, okraskov in daril.

Kakšno simbolno funkcijo imajo jaslice in božično drevo oziroma okrašena novoletna jelka?

Obstaja prepričanje, da so jaslice slovenska tradicija, božično drevo pa nemška, a smo oboje prevzeli. Jaslice so se pri nas ustalile že mnogo pred božičnim drevesom, sicer pa figure ponazarjajo igralce v priljubljenih božičnih igrah, ki so prikazovale rojstvo Jezusa Kristusa, izvajali pa so jih v adventnem času. Prve jaslice so izdelali na Portugalskem sredi 16. stoletja, v Ljubljani pa smo jih imeli že 84 let pozneje, leta 1644 so jih postavili jezuiti.

Božično smrečico ali novoletno jelko, kot so jo poimenovali v nekdanji Jugoslaviji, so prvič postavili v 16. stoletju v Nürnbergu kot del praznovanj nürnberških cehov; okrasili so jo s pisanimi trakovi, zlatimi orehi, jabolki in medenim pecivom. Iz mestnih hiš se je nato razširila po meščanskih domovih in v 19. stoletju je bila izjemno priljubljena že tudi na Angleškem, kjer so leta 1841 kraljico Viktorijo in princa Alberta upodobili ob božični smrečici. Smrečica je postala sestavina božičnih praznovanj tudi v naših krajih, konec 19. stoletja v meščanskih domovih, postopoma tudi na podeželju. Pri nas se je sploh hitro prijela, ker smo že pred tem na podoben način, s smrekovimi vejami, krasili svoje domove.

Praznični čas pa ni vedno le čas veselja in druženja, ampak tudi osamljenosti.

Ves december je že od nekdaj zelo povezan z druženjem, v družini, s prijatelji, znanci, in v tem času različna pričakovanja kulminirajo. To obdobje zato lahko povzroča vrsto emocionalnih kriz, družinskih prepirov in napetosti. Je pa za ljudi, ki so ostali brez svojcev, so osamljeni, ta čas še posebej težak. Žal pogosto pozabljamo nanje, a je včasih dovolj že kakšen prijazen telefonski klic ali povabilo.

V novo leto bomo vstopili z enim prazničnim dnevom manj. Je dobro, da se ljudem jemlje »kruha in iger«?

Na krajšanje novoletnih praznikov se bomo morali še navaditi, saj smo bili tudi včasih vajeni, da se je božič praznoval brez prostih delovnih dni. Menim, da je več boljših rešitev kot krajšanje decembrskih praznikov, denimo delovna sobota. Ti prazniki še posebej povezujejo družinske člane in širšo skupnost, organizirajo se skupna praznovanja in izleti. Včasih je bil tak družabni dan štefanovo, dan po božiču, ki je bil namenjen obiskom, plesu in vsesplošni zabavi. Pomen teh praznikov je mnogo večji, kot so ga ocenili tisti, ki so se odločili za njihovo krajšanje.