Direkcija RS za ceste je na podlagi pravnomočnih sodnih odločb, sklepov in poravnav oškodovancev leta 2009 izplačala 4,6 milijona evrov, v letih 2010 in 2011 po nekaj več kot 1,7 milijona, v letu 2012 pa 3,7 milijona evrov. Odškodnine so odvisne od več meril, gibljejo pa se med 2400 in 8000 evri.
Državno pravobranilstvo, ki zastopa državo, je odškodninske zahtevke prebivalcev ob cesti G 1-3 (Dolga vas-Spodnja Ščavnica-Lenart-Maribor) zaradi imisij prejelo na zunanjih oddelkih v Murski Soboti in Mariboru, podatki pa se nanašajo na obdobje od 1. januarja 2006. Natančno število tožnikov ni znano, ker je lahko v eni zadevi več tožnikov. Če je na primer družina s štirimi člani vložila en tožbeni zahtevek, se ta vodi kot ena zadeva s štirimi tožniki, možno pa je tudi, da je bila vložena množična tožba.
Sodišča so zunanjemu oddelku pravobranilstva v Murski Soboti vročila tožbe 2232 tožnikov, ki so od države kot tožene stranke zahtevali odškodnino v skupni višini 14,1 milijona evrov.
Kot pravijo na pravobranilstvu, je velika večina zadev končanih, odprtih pa je še 77 zadev, od tega 66 na sodišču prve stopnje, sedem na sodišču druge stopnje, štiri pa so v reviziji na vrhovnem sodišču.
Zunanji oddelek pravobranilstva v Mariboru poleg odškodninskih zahtevkov zaradi emisij ob cesti G 1-3 obravnava tudi odškodninske zahtevke zaradi imisij ob cesti G 1-1 (Miklavž na Dravskem polju-Hajdina), vendar podatkov ne vodijo ločeno. Do 12. decembra 2012 so končali 169 pravdnih zadev, odprtih pa je še 106 zahtevkov.
Na sedemletno pravdanje, eno najmnožičnejših v Sloveniji, imata obe strani različne poglede. Eden od zastopnikov oškodovancev, odvetnik Milan Belec iz Murske Sobote, ki jih zastopa največ, meni, da so trajali postopki predolgo tudi na račun zavlačevanja pravobranilstva, saj je to - tudi ko je vrhovno sodišče dvakrat odločilo, da so ljudje upravičeni do odškodnin - s pritožbami zavlačevalo izplačila, se pritoževalo zaradi višine in domnevnega zastaranja. V zadevi je tudi vrhovno sodišče spremenilo svojo prvotno sodbo in znižalo odškodnine, kar je kot precej nenavadno označil tudi prejšnji pravosodni minister Aleš Zalar.
Tako Belec kot drugi odvetniki so morali zahtevati celo rubež državnega premoženja, ker denarja po sodbah oziroma zunajsodnih poravnavah ni bilo tudi po pol leta, pa čeprav so pristojni v državi leta 2009 zagotavljali, da je v proračunu za ta namen zagotovljenih 14 milijonov evrov.
Državno pravobranilstvo očitke glede zavlačevanja postopkov odločno zavrača, češ da je v postopku uporabilo tako redna kot izredna pravna sredstva predvsem zaradi oblikovanja in poenotenja sodne prakse, in sicer: zaradi odločitve, ali zastara sukcesivna terjatev, če v zastaralnem roku, upoštevaje začetek imisij, ni vložena tožba, ne glede na to, da se imisije v prihodnje še nadaljujejo; odločitve, ali v tovrstnih zadevah velja triletno ali petletno zastaranje odškodninske terjatve; odločitve o višini pravične odškodnine.
Pravobranilstvo še navaja, da so štiri okrajna sodišča v zelo podobnih zadevah dosodila različno višino odškodnine, podobno drugostopenjsko sodišč v Mariboru, pa tudi vrhovno sodišče.
Čeprav je rok, kdaj bodo končani vsi primeri, težko napovedati, pa sta obe strani prepričani, da se bo to zgodilo kmalu.
mma/fz
