Ko človek prestopi vrata kluba Sankaku, za katerimi se kalijo judoisti, začuti posebno energijo, kajne?

Mislim, da res. Nekaj nas potegne notri. Potem rezultati le še dodajo. Ti te vlečejo naprej.

Je vtis, da imajo ljudje, ki delujejo v hiši juda pri Marjanu Fabjanu ogromno življenjske energije, pravi?

Je. Že trener Fabjan ima energije za deset ljudi. Včasih se vprašam, od kod jo črpa. Ne vem, morda je v okolici kakšna energijska točka. On to prenaša na nas. Če je okolje močno in polno optimizma, potem sonce sije na vse strani.

Ukvarjanje z judom prinaša tako fizično kot psihično moč. Kako pomembno je ravnovesje med njima oziroma katera prevladuje?

Zagotovo ni pomembna le fizična moč. Veliko stvari se začne v glavi. Če pri sebi razčistiš nekatere zadeve, če veš, kaj hočeš, si samozavesten in verjameš vase, je to lahko že petdeset odstotkov zmage.

Ste vedno tako umirjeni, kot ste bili v Londonu?

Ne. Sem bolj mirne narave. Pred tekmo se zaprem vase, ne komuniciram z nikomer. Toda tako umirjena, kot sem bila v Londonu, še nisem bila. In ne le na dan tekme, temveč že štirinajst dni prej. Ko sem se na olimpijske igre pripravljala v klubu, sem domov odhajala le spat. Sicer sem vse dni preživljala v svojem svetu. Po treningu sem se malo spočila na kavču v pisarni. Privajala sem se na ritem, ki me je čakal v Londonu. Ko smo prišli tja, sem se zaprla vase. Nikogar nisem spustila k sebi. Še doktor Čajavec me je enkrat vprašal, zakaj sem vseskozi tako resna. Zabrusila sem mu, kar ni v moji navadi: 'Ali mislite, da sem se prišla zabavat?' Potem me je raje pustil pri miru do konca tekmovanja. Počela sem stvari, ki jih sicer ne.

To je prišlo skupaj s prepričanostjo v pripravljenost?

Ja. Ni šlo za to, da bi razmišljala o tem, kako dobro sem pripravljena, temveč je bilo to v podzavesti. Tam je pisalo, da sem v špici. Le še mentalno je moralo biti vse urejeno.

Vam zna samozavest vliti Marjan Fabjan?

Ja, on ima vse niti v rokah.

Kakšne so njegove metode?

Ne vem. On zna to doseči na poseben način, da se tega ne zavedamo.

Na primer?

Ne vem. (smeh)

Še vedno ne veste, kako vas je prepričal, da verjamete v svoje sposobnosti?

Ne. On je izjemen psiholog. Bistvo je v tem, da nas pozna. Točno ve, kako je treba delati s posameznim tekmovalcem. To je velika prednost.

Pri njem ste že dolgo...

Dvajset let, od vsega začetka.

Zato vas odlično pozna in je že pri zajtrku vedel, kakšen bo rezultat na olimpijskih igrah.

Ja, to je povedal v Londonu.

Kako se je takrat obnašal do vas?

Če vidi, da je vse v redu, me pusti pri miru. Ne moti vizije, ki jo imam v glavi. Če vidi, da malo cincam, je njegov pristop bolj oster. Izreče kakšno bolj ostro besedo, da me potegne iz sanj in me vrne v realnost, v kateri se je treba boriti.

Omenili ste ostre besede. Sam pravi, da tekmovalce vzgaja po špartansko. Kako je to?

Pri njem se nikdar ne zamuja.

Fabijan je rekel, da otroke v svojem klubu vzgaja kot vojake. Se tako počutite?

Imamo podoben sistem kot v vojski, morda še malo bolj strog. Res smo neke vrste vojaki, vsaj glede discipline.

Bi bili danes kaznovani, ker ste se malo zamudili na intervju?

(smeh) Poklical me je in povedal, da imam intervju ob devetih, ne ob enajstih, kot sem mislila.

Da vas nismo spravili v težave?

Sploh ne, Marjan ve, da je v tem času zaradi številnih sprejemov in dogodkov urnik natrpan. Če bi zamujala, ko bi trenirala za rezultat, bi pritisnil name.

A menda mu tega nikoli ni bilo treba narediti?

Sama sem tako disciplinirana, da nisem zamujala. Vedno sem se držala njegovih navodil. Tu in tam me je malo potegnilo na stransko pot, ampak me je hitro usmeril na pravo.

Kaj še spada v Fabjanovo špartansko vzgojo?

Ko na treningu nekaj reče, moraš skočiti in to hitro narediti. Ničesar ne smeš delati počasi ali ležerno. Od majhnega sem naučena, da takoj vem, kaj je treba narediti, če me samo pogleda ali ko izreče prvo besedo. To pomeni, da je povezava med trenerjem in tekmovalcem zelo močna. Niso pomembne le stvari v judu, ampak tudi zunaj tega. Ko delam v pisarni, mora biti vse na svojem mestu. Tako smo vsi, ki smo v klubu, navajeni že od malih nog.

Vas doleti kazen, če česa ne naredite pravilno?

Hudih kazni ni. V telovadnici lahko dobiš kakšno dodatno vajo. Če zamudiš na trening, te morda nažene domov.

Fabjan pravi, da judoisti med pripravami ne potrebujete mobitela in računalnika. Kako težko je to sprejeti?

Za mlade je zelo težko. Sama sem del generacije, ki v otroštvu ni poznala mobitelov. V tujino ga s seboj nisem nosila tudi zato, ker bi bil strošek prevelik. Tudi sedaj ga na treningih in tekmovanjih ne potrebujem. Je pa vedno na razpolago njegov telefon, imamo tudi še enega klubskega. Če želimo koga poklicati, to lahko storimo brez težav.

Kdaj ste videli vsa sporočila, ki ste jih dobili po zmagi na olimpijskih igrah?

Ko sem prišla domov, pa še teh se je precej izbrisalo. Telefon, ki je bil prej ugasnjen, je pokazal zgolj sporočila zadnjih petih dni. Druga so se izgubila. Bilo jih je petdeset.

So vas ljudje oblegali, potem ko ste prišli domov?

Dva dni po vrnitvi domov smo šli v Izolo. Ko sva z Lucijo Polavder odšli na sprehod in hoteli na kosilo, nisva mogli nikamor. Vsi so naju ustavljali, še tujci. Lucija je rekla, da ne gre več z menoj.

Vam pozornost ugaja?

Do neke mere. Če bi bilo tako vsak dan, bi bila bi izčrpana. Sicer je lepo, ko ti ljudje povedo, kako so spremljali tvoje borbe, navijali in uživali ob uspehu. Čeprav sploh ne vedo, za kaj gre pri judu. Ampak tisti dan so vsi vse vedeli.

Ste že kdaj poskusili alkohol?

Alkohola ne pijem. Nazdravim le ob kakšnem velikem uspehu. Ampak zgolj nazdravim, ker mi okus ni všeč.

Kavo in kokakolo pijete?

Ne. Večinoma pijem vodo ali pomarančni, breskov sok, a redko.

Potemtakem se Marjan Fabjan ni zmotil, ko je rekel, da nikoli ne pijete kave, kokakole in alkohola...

Seveda sem poskusila, ampak ne vem, kdaj sem nazadnje pila katero od naštetih pijač.

Živite asketsko življenje?

Ne.

Ob katerih stvareh uživate?

Rada sem sama doma in dam glasbo na glas. Pomirja me pospravljanje stanovanja. Rada pečem. Pred olimpijskimi igrami, ko nisem smela jesti sladkarij, sem vse piškote prinesla v klub. Rada grem tudi v savno. Poleti in spomladi kolesarim po gozdovih in hribih.

So vam všeč samotni trenutki?

Ja. Ves čas sem obkrožena z ljudmi, zato potrebujem kakšen dan le zase in svoje misli. Rada tečem. Med tekom rešim veliko stvari.

Ko ste bili v Londonu tako zelo osredotočeni, niste delovali kot človek, ki bi se potapljal v sanje...

Tudi to se zgodi. Včasih zabredem z mislimi, ampak tako se sprostim. V Londonu sem imela v glavi le, da moram jaz prevladati, ne tekmica. Nekaj odstotkov borbe sem dobila, že preden sem stopila na blazino.

Je Marjan Fabjan človek, ki mu najbolj zaupate?

Najbolj zaupam njemu in staršem.

Odslej boste nastopali v kategoriji višje. Ali je kakršna koli možnost, da vztrajate do olimpijskih iger v Riu de Janeiru?

Ne. Za seboj imam tri olimpijske igre, dve kolajni, eno sedmo mesto. Tekma na olimpijskih igrah zahteva štiri leta garanja. Nisem več najmlajša, pa tudi ne pustim, da bi me mlajše teple. Bila sem precej poškodovana. Ne želim si biti še enkrat.

Predvsem s koleni ste imeli težave. Pričakujete posledice po karieri?

Imam umetne vezi v kolenih. Upam, da posledic ne bo. Zdravniki so rekli, da bo vse v redu. Umetne vezi so dvakrat močnejše. Sicer pa nekateri deli telesa ob slabem vremenu bolijo. Imela sem poškodovana tudi oba gležnja, ramena, komolce, prste...

Kje ste potem našli motivacijo, če ne v olimpijskih igrah?

V višji kategoriji. Ne bom začela s tekmami na najvišji ravni, ampak postopoma. Najprej se moram privaditi na tekmovalke, ki so močnejše in težje. Takšna moram biti tudi sama. Najprej moram narediti dobro bazično pripravo in se izogniti poškodbam.

Ste se kdaj stepli zunaj okvira juda?

V teh letih ne. Ko sem bila v osnovni šoli, pa sem se. A ne na svojo pobudo, ampak so me fantje izzivali. Nekaj časa sem to tolerirala in se izmikala pretepu. Ko so me stisnili v kot, jih tudi jaz nisem le gledala.

Ste jih premagali?

Sem, in to hitropotezno.

Kaj bi počeli, če se ne bi ukvarjali z judom?

Glede na to, da sem istočasno hodila v glasbeno šolo, bi morda počela kaj v povezavi s tem. Zanimalo me je tudi risanje, oblikovanje. Veliko sem risala portrete, naravo...

To gre skupaj s potapljanjem v svoj svet, o čemer ste prej govorili.

Večino časa sem z nogami na tleh. Ko sem sama, pa se znam odklopiti v svoj svet. Vem, kdaj si lahko to privoščim.

Nesmiselno pa se vam zdi posedanje ob kavi, kajne?

To se mi zdi izguba časa. Nisem tip človeka, ki bi ure in ure posedal v kavarnah in bistrojih. Nimam časa za to.

V vašem klubu je jasna hierarhija. Toda Fabjan pravi, da ko je tekmovalec ali tekmovalka olimpijski ali svetovni prvak postane z njim (skoraj) enakovreden. Ste sedaj enakovredni z njim?

Ne. In nikoli ne bom. Imam pa sedaj bolj proste roke kot prej. On je »big boss«. Njega še vedno poslušam.

In se ga bojite?

Bala se ga nisem nikoli, a ima avtoriteto, spoštovanje, ki si ga je ustvaril, ko smo bili mlajši. Vsi ga zelo spoštujemo. Ni enostavno delati z ljudmi v borilnem športu. Tudi sama sem se podala v trenerske vode in vidim, koliko dela to zahteva, kaj vse je treba narediti, ko se tekmovalec poškoduje. Zelo cenim, ker je ves čas verjel vame, tudi ko sem bila poškodovana. Zato bom vedno na hierarhični lestvici precej pod njim.

Med tekmovalkami pa ste vi šefica?

Vodja sem že kar nekaj časa.

Ne zaradi olimpijske kolajne?

Ne, že prej je bilo tako. Vedo, da jim lahko veliko pomagam, a tudi one meni vračajo. Ko vidijo, da imam ogromno dela, mi pomagajo, še posebno Lucija Polavder, ki točno ve, kdaj potrebujem pomoč, in je moja velika prijateljica.

Fabjan je rekel, da mu je povsem vseeno, kdaj tekmovalci po olimpijskih igrah pridete na trening. Kdaj ste prišli v telovadnico?

Prvega septembra.

Samoiniciativno?

Ja. Že prej sem šla na priprave v Italijo, ampak predvsem zato, da sem pomagala pri organizaciji. Kimono sem prvič oblekla prvega septembra. Dopust je tako trajal okoli mesec dni.

Bili ste tudi v Avstraliji na obisku pri sestri.

Tam sem bila oktobra. Morala bi ostati tri tedne, a nisem zdržala in sem domov prišla pet dni prej.

Vam Avstralija ni bila všeč?

Super je bilo, a nisem vajena tako dolgega dopusta. V vsem življenju sem imela okoli 30 prostih dni. Veliko potujem in vidim veliko sveta, zato ni bilo to nič novega. Doma me je čakalo ogromno obveznosti. Če bi iz Avstralije prišla na načrtovani datum, bi imela le dva dni časa za pripravo za na Kitajsko in Japonsko.

Tudi v Avstralijo ste vzeli s seboj kimono. Ker ste morali ohranjati kondicijo ali ker niste mogli zdržati brez juda?

Nisem mogla brez juda. Našla sem dva kluba, v katerih sem vadila in tudi trenirala tamkajšnje judoiste. Vsak dan sem imela po dva treninga.

So bili ponosni, ker jih je obiskala olimpijska prvakinja?

Ja. S seboj sem imela kartice, na katere sem se jim podpisovala. Pa tudi na Kitajskem in Japonskem sem razdelila okoli 200 kartic. Tam je bilo noro.

Ste tam tako priljubljeni kot v Sloveniji?

Še bolj.

Lahko kolajno unovčite tudi na azijskem trgu?

Marsikaj bi se dalo narediti.

Pa boste to naredili?

Se bomo še dogovarjali. Nekaj se dogaja na tem področju.