Preden so Trg republike v petek zavzeli protestniki, je kraj okupiral precej neobičajen dogodek iz polja umetnosti, ki ga je prišel izpeljat pesnik in esejist Aleš Šteger. Od ranega jutra je posedal v izložbi Maxijeve blagovnice s pogledom na parlament, stolpnici TR in Cankarjev dom, da bi na kraju samem zapisal besedilo z mehkimi literarnimi ambicijami.

Največja bitka tega podviga so bili po Štegrovih besedah božični singli, ki jih je poslušal vse dolgo dopoldne, kar je bilo neugodno, ker namreč avtor raje in bolje piše v tišini. Sicer pa so se zgodile tudi že prve posledice projekta. Neki sociolog naj bi Štegru predlagal, da projekt izvedeta skupaj v Mariboru, kjer bi lahko pisala vsak na svojem bregu Drave. Na svojem Facebook profilu boste želeli preveriti tudi, kako je pesnika v živo »memeficiral« spletni kolektiv Smetnjak.

Ni eksperimenta brez lektorja

Štegrovo akcijo je napovedala solidna (samo)promocija. Ker na zadnji dan sveta ljudje večinoma nimajo drugega dela, smo bili že sredi tedna obveščeni o možnosti spremljanja avtorjevega podviga v živo preko spleta, pa tudi o izidu tiskane knjige že kar naslednji dan, pa o možnosti spletnega branja knjige ter o prvem prevodu v angleščino, ki da bo sledil že kar čez teden dni. Nehote smo pomislili na estetski relativizem, ki mora biti predpogoj tako za vnaprejšnje organiziranje prevodov ne glede na literarno kvaliteto besedila kot tudi za napovedovanje besedila, »ki bo spregovorilo o stanju duha v svoji državi in skupnosti ter bo obenem analiza, ugovor, kritika in vizija«. Tako je namreč delo, še preden je nastalo, »lucidno« markiral avtor sam.

Na očitke samopromocije je avtor na sobotnem javnem pogovoru na to temo povedal, da sam projekt vidi kot eksperiment. Sebe je namreč želel spraviti v položaj, ki je neugoden do mere, ko jezik mora reagirati, pri čemer obstaja tudi strah peklenski, da umolkne. Postavil si je enostavna pravila: 12 ur, kar napiše, odda, nobenih popravkov ali redakcije besedila, nikakršnih pripomočkov. Njegov tehnični asistent mu je zaklenil računalnik, da ni mogel dostopati do svojih dokumentov ali spleta. Veseli pa nas, da se je Šteger kljub vsem samoomejitvam odločil, da besedilo ne more iziti brez lektorja.

Neuspešno si je premislil

Avtorja so z najavo projekta pričakali zlobni očitki, da je 21. december izbral zaradi napovedanih protestov, da bi pritegnil več pozornosti, kako kamero ali mikrofon več, se osmislil na krilih velike zgodbe gotovo najpomembnejšega in najbolj obetavnega civilnega dogajanja v samostojni Sloveniji. A v Štegrovi igri je izbira datuma podvržena bolj smelim povodom: kozmičnim načrtom in njih interpretacijam v popularni kulturi. Štegra je namreč zaintrigiralo majevsko prerokovanje preloma in prehoda v novo dobo, četudi Maji niso prav nič povedali o tem, kako naj bi bila ta tranzicija videti na Trgu republike. Ko je slišal za proteste, ki bodo sovpadali s tem famoznim dnem, s katerim so si Maji zapravili kar nekaj ugleda, se je glede projekta menda želel celo premisliti. Neuspešno, kot je do sem že jasno.

Šteger je sicer po 15. uri zapustil svoj stekleni akvarij in se preselil na prosto. Z zbirajočimi se protestniki je tudi sam zakorakal po trgu in med posedanjem po robnikih pisal dalje. Žrtev za literaturo nikoli ni dovolj visoka, je pripomnilo več opazovalcev. Vnaprej ni želel razmišljati, kaj in o čem bo pisal, četudi je vedel, da želi spregovoriti denimo o slovenskem pesništvu in politiki, »a ne na narodnobuditeljski ali direktno kritičen način«, kot pravi. Besedilom je vseeno nadel formo epistolarnega nagovora. Nagovarja denimo matere slovenskih pesnic in pesnikov, vse vrečke za smeti in vse koše v slovenskem parlamentu, prstne odtise na bankovcih, metlo, s katero so lovili čarovnice, pa tudi svojega sina. V pesmih se tu in tam zgodi kaj, kar je vredno omembe. Trg prečka Dragan Živadinov... in voila, kar se zapiše, je avantgardna poezija. Trg prečka Slavoj Žižek... voila, kar pade na misel, je refleksija.

Teža na ramenih zgodovinopisja

Sobotnega pogovora se je udeležil tudi zgodovinar in literarni teoretik Igor Grdina, ki mu je moderatorka brez ovinkarjenja ponudila vprašanje o literaturi kot zgodovinskem viru. Ta je bil spričo vsega znanega o projektu malce v zadregi, je pa bil nepozaben njegov odgovor, da je morebitna zgodovinska teža ali vrednost katerega koli literarnega vira v prihodnosti odvisna od inteligentnosti posameznega zgodovinarja. Sicer je namignil, da ima projekt v sebi manj, kot se zdi. Pisatelji 19. stoletja so bili med pisanjem kolportažnih romanov prav tako prisiljeni vsak dan nekaj ustvariti in oddati v objavo, ne da bi to lahko znova prebrali in popravljali. Dostojevski je s svojimi Besi na ta način preživel družino. S tem, da niso bili na izpostavljenem mestu v izložbi, je razliko prepoznal in hitel pripomniti Šteger. S to ekshibicionistično razliko, se je strinjal Grdina.

Pogovora se je udeležila tudi pisateljica in umetnostna kritičarka Mojca Kumerdej, ki je priznala, da je zanjo čas zorenja dela ključen, zaradi česar jo je zanimalo, ali je Šteger svojo knjigo že prebral. Ne, je priznal, čuti pa ob njej kot mi vsi veliko nelagodje in se boji hladnega tuša. Ker delo še ni zvrstno opredeljeno, se lahko sami odločite, ali berete standardno inventivne pesmi v prozi, nastavke poetične kratke zgodbe ali eseje zmerne intelektualne ostrine. Lahko jih označite tudi kot poročila z dogodka, ki trenirajo literarne postopke. Knjiga stane pet evrov. K njenemu obsegu 50 strani precej dodajo fotografije. Avtor med projektom ni delal le hitre literature, pač pa tudi ceneno »snap« fotografijo. Kot bi jo prav tako lahko kdor koli, bi rekli tradicionalisti.