Za omenjeno delo je pisatelj pred dvema mesecema prejel poljsko nagrado angelus, ki se podeljuje piscem srednje Evrope. V jedru zajetne knjige je umor dvanajstletne ulične plesalke Srde Kapurove, pripoved pa se plete iz petih različnih perspektiv, zaradi česar so knjigo nekateri kritiki opredelili kot zbirko zgodb v romanu, v vseh pa je v ospredju človek v vsej svoji ranljivosti.
Jergović, ki zatrjuje, da svojih knjig po tistem, ko postavi zadnjo piko, ne bere rad, je prepričan, da je slovenski prevod boljši od originala, saj korigira nekaj faktografskih napak, ki so se pomotoma znašle v prvotni verziji. Kljub vsemu pa prevajalka Aleksandra Rekar priznava, da so ji največ preglavic povzročale vložene turbofolk pesmi, zaradi česar jih je nekoliko preuredila in prilagodila našemu jeziku.
Brez rok in nog
Avtor pojasnjuje, da se mu je ideja za knjigo ponujala iz dveh smeri. Na enem polu je opazno preizpraševanje o ljudeh, za katere se družba pretvarja, da »ne obstajajo«. »Če v današnji Evropi nimate veljavnega dokumenta, se oblasti do vas obnašajo, kot da vas ni oziroma vaše življenje ni vredno nič.« Podobno je namreč protagonistka knjige »neobstoječe« dekle, ki nikoli ni imelo pogojev, da bi obstajalo.
Drugi tematski izpostavek pa je zgodba o Jugoslaviji, ki je ni več, a še vedno občutimo njeno fantomsko prisotnost. »Za vse nas, ki smo bili rojeni v Jugoslaviji, se nam zdi, kot bi nam po njenem razpadu nekdo odrezal roko ali nogo, a nam dejstvo, da smo ostali brez enega dela telesa oziroma smo dobili nadomestek zanj v obliki amputacije, povečini predstavlja večje zlo kot misel, da nas je ta roka ali noga silno tepla. Čutimo torej prisotnost odsotnosti oziroma odsotnost prisotnosti.« Jergovića tako provocira glorifikacija izmišljene medsebojne ljubezni in bratstva med narodi nekdanje Jugoslavije, in ravno zato, ker se ju je nenehno promoviralo ter skušalo umetno zgraditi, smo se po njegovem mnenju začeli vsi povprek sovražiti. Ob tem pa poudari še, da se je v času, ko se je skupna država začela sesuvati, veliko govorilo, da se bodo njeni sedaj svobodni deli začeli evropeizirati, ampak v resnici se je Evropa »jugoslovanizirala« in se kolektivno pretvorila v »balkanskega huligana«.
Anonimnež z Madagaskarja
Čeprav so Jergovićeva dela prevedena v dvajset jezikov, mu v trenutni domovini ni postlano z rožicami. Na Hrvaškem sicer živi že skoraj dve desetletji, a ga tamkajšnja javnost očitno še ni posvojila, saj se je ob izidu romana Pleše v somraku, pa tudi ob prejetju nagrade angelus, do njega obnašala, kot bi bil »anonimen madagaskarski avtor«. »Zdi se, da moja nagrada za Hrvaško pomeni enako neugodnost, kot če Ivica Kostelić odstopi že v prvem polčasu tekme.«
Pisatelj, ki se torej počuti kot tujec v državi, v kateri živi, uteho išče v jeziku. »Edino, kar je na Hrvaškem moje, je tamkajšnji jezik,« je prepričan. A še okrog tega se kdaj pa kdaj krešejo polemike, saj avtor v hrvaščino vnaša precej srbskih izrazov, ki so mu, kot pravi sam, enostavno potrebni. sk
