Porcije avtentičnega beograjskega rockovskega izbruha smo v zadnjih dneh (spet) deležni na koncertih Repetitor. Po koncertih na skriti lokaciji na slovenski obali, v Ljubljani, Novem mestu in Škofji Loki ta udarna trojica z nocojšnjim nastopom v celjskem Kinu Metropol končuje prednovoletno križarjenje po našem klubovju. Z njim je pospremila izid nove, dolgo in težko pričakovane plošče Dobrodošli na okean za založbo Moonlee, ki je kleno nadaljevanje prvenca Sve što vidim je prvi put. Z njim zaokroža zadnji dve leti zorenja novih pesmi.
Spomladi bo štiri leta, odkar so Ana-Marija, Milena in Boris prvič nastopili v Sloveniji. V tem času so postali redni in vedno dobrodošli gosti naših odrov. Če je tistega marčevskega četrtka leta 2009 z odra Menze pri koritu odjeknila mladostniška detonacija novega rocka, je bil prejšnji petek ljubljanski nastop pred nabito Galo halo iniciacija v zrelo skupino. Kdor jih odslej opiše z »mlajša rock zasedba«, nima pojma, kdo in kaj so Repetitor. Pristnost, neposrednost in nepotvorjenost ostajajo njihovi atributi, ki dosežejo svojo maksimo v živo. Eksplozivnost, spontanost, vihravost in surovost punka in rocka so zgnetli v še masivnejši zvočni zid. Edini šibki člen sta s Kojevimi rimami tempirana refrena skladb Biću bolji in Dostupni i laki, kar potrdi tudi posnetek koncerta s skrite primorske lokacije, ki ga lahko poslušate na spletni strani Radia Študent. Repetitor niso (bili) le zastavonoše »nove srbske scene«, so krepak nadaljevalec zlate zgodovinske verige »beograjske alternativne scene« (BAS) v enaindvajsetem stoletju.
V nedeljo je Menza pri koritu podarila svojim obiskovalcem novoletno darilo v obliki brezplačnega koncerta L'Enfance Rouge, ki so tokrat nastopili z ameriškim kolegom Eugenom S. Robinsonom, frontmanom skupine Oxbow, publicistom, borcem in mojstrom govorjene besede. Temnopolti mišičasti spartak je vživeto in skoncentrirano pripovedoval zgodbe, ki so bile mastno podmazane s težkim in mračnim rockom italijansko-francoskega tria. V skoraj dveh dekadah dolgi karieri se je ta trojica izoblikovala v izzivalno avantrockovsko skupino, ki melje eksperimentalnega duha, hrupni rock, komorno napetost, arabesko, andaluzijske primesi ter vplive krajev in širjav, ki jih obidejo na svojih turnejah. Ustvarjalno okolje narekuje njihovo govorico in tako je v Robinsonovi družbi na površje njihove zvočne gmote priplaval še naelektren močvirski blues, kar je njihovemu večplastnemu ustvarjanju dalo (doslej še ne slišano) ameriško dimenzijo.
Kot pika na konec sveta je v četrtek padel še koncert domačih Moveknowledgement, ki je poln klub Channel Zero katapultiral v novo ero.
