Za omizje, ki se je sestalo v dvorani Slovenske matice, so sicer na Inštitutu pozabili povabiti kakega aktivnega teoretika ali praktika na področju kulturne ekonomike, pa tudi predstavnike neodvisne kulture, ki bi imeli ob dilemah kulturne ekonomije pokazati najboljše zglede.
Omizje smo se zato odločili premeriti predvsem zaradi prisotnosti državnega sekretarja Aleksandra Zorna, ki ga imamo redko priložnost slišati govoriti javno. Ta je res prišel in tudi ni odvihral po desetih minutah, je pa bolj ali manj čemeren obsedel za mizo in čakal na iztočnico, da bi povedal čim manj in pustil čim bolj bled vtis. Ni dobil besede prvi, kot se za državnega uradnika tudi ne bi spodobilo, je pa ujel dve moderatorjevi iztočnici, po katerih nismo slišali veliko zanimivega in tudi veliko relevantnega ne. Kot se za državnega uradnika prav tako spodobi.
Urica za puhlice
Urico za puhlice je po uvodu moderatorja, ekonomista Bernarda Brščiča, načel aktualni nosilec Borštnikovega prstana in prvak SNG Drama Ljubljana Igor Samobor, ki je bil na razgovor očitno povabljen kot nosilec laskavega naziva »predstavnik slonokoščene kulturne utrdbe«. Tega se je trudil upravičiti po svojih najboljših močeh, tudi s sklicevanjem na svojo kulturno konservativnost. Status je več kot upravičil: »Kultura je tista osnova, ki ne more biti merjena, ne moremo ji iskati pridobitniške oziroma dodane vrednosti, je ocenjevati po marketinških vzorcih.« In ga postavil tudi v narodotvorni kontekst: »Kultura je edina opeka, ki jo lahko ponudimo v skupno evropsko zgradbo.«
Gotovo ni presenečenje, da je skušal temu oporekati le Mitja Rotovnik, ki mu je Brščič namesto konkretnega zastavil najbolj abstraktno vprašanje, kar se jih na tem področju lahko domislimo: »Kako vidite shizmo med zasebnim in javnim v polju kulture, med tem, da je kultura lahko koncipirana kot tisto, kar presega posameznika in sega v polje transcendence, ter na drugi strani vulgarnim pojmovanjem kulture kot dobrine in storitve?« Rotovnik se je nad metafiziko dvignil s konkretnimi podatki, se ustavil pri besedi muza iz naslova omizja ter hitro in elegantno prešel do dejanskega trna v peti kulturnega sistema. To je po njegovem 47 muzejev, ki jih na svojih plečih potrpežljivo nosi država, 12 nacionalnih letno dobi 15 milijonov, 35 regionalnih pa 16 milijonov evrov. Še štiri milijone jim vsako leto primaknejo lokalne skupnosti. Zakaj bi se po Rotovnikovo morali vsi grabiti za srca in denarnice? Ker vsi slovenski muzeji skupaj z delovanjem na trgu ustvarijo 12 odstotkov svojih sredstev, 4,6 milijona evrov. Precej osupljivo, kajne?
Med metafiziko in profanim
No, državni birokrat Zorn puščice ni prestregel, zdelo se je, da se ne bi pretirano zdrznil, tudi če bi mu priletela v koleno. Pomagal je tudi Brščič, ki je vsakemu zastavil drugo vprašanje, da debaterji slučajno ne bi začeli debatirati o istem problemu. Ekonomist z zlatimi epoletami gor ali dol, vsekakor ni bilo videti, da bi mu bilo znano, kako na ravni ministrstva poteka delo. Državnega birokrata je namreč skušal »izzvati« z vprašanjem, kako naj država loči zrnje od plev: »Kje ministrstvo potegne črto in reče, to je visoka kultura, ki ima stik z metafiziko in transcendenco, tisto pa profana kultura, ki ne zasluži javnega financiranja?« Em... država in ministrstvo tega ne počneta, gospod Brščič – razen izjemoma in v delikatnih primerih (glej primer Aksioma, oktober 2012).
Da svoje delo razume, mu je nato pojasnil tudi Zorn: »Najprej, to je zelo težko vprašanje, ampak odgovor je lahek. Država tega ne dela. Birokratski odgovor na vprašanje, kako ločimo, je jasen – imamo ekspertne komisije.« Sedi, pet. Sicer pa je nato tudi on pritegnil Samoborjevi dikciji o narodotvorni franšizi in spevom o slovenskih opekah v evropski zgradbi. Navrgel je tudi, da se mu zdita potrebni tako elitna kultura in nižja kultura, če smo prav razumeli, pa tudi državno financiranje obojega. Ker visoka kultura naj bi se še danes razvijala prav iz nizke kulture, kar koli je že imel v mislih z njo, upati pa je, da ne podeželskega amaterskega gledališča. Navrglo ga je tudi v fenomenološke vode: »Knjige ni, če ni bralca, teatra ni brez gledalca.« A rdeče niti mu je tu hitro pošlo.
Tresla se je matica...
Zorn in Rotovnik skupaj sicer posedata tudi v skupini za posodobitev javnega sektorja, ki je z letom 2012 in prihodom nove garniture znova temeljito zastala. Rotovnik je tako navrgel nekaj, kar naj bi javnim zavodom zatreslo hlače, če ne bi tega ob raznoraznih prilikah poslušali že dolgih 20 let. Nezadržno prihaja čas, smo slišali, ko bo treba vsem javnim zavodom jasno povedati, koliko prihodka morajo ustvariti na trgu. »Treba bo delati na kulturnem managementu. In hkrati na kulturni vzgoji, ki na šolah še ni zaživela,« je na pol prisotno potem ponovil tudi Zorn, fenomenološko gledano torej na Rotovnikovi strani. Je pa bilo Zornovo odpiranje ust fenomen sam po sebi, ker je eden prvih razpisov, ki so odpadli s prihodom Turkove ekipe, razpis, s katerim je ministrstvo poprej dolga leta podpiralo podiplomski študij kulturnega managementa. Ampak OK. Po doslednost na debato itak nismo prišli.
»Vprašanje je, ali dva milijona prebivalcev potrebujeta štiri profesionalne orkestre,« je bilo eno od vprašanj, s katerimi je skušal sogovornike od mrtvega obujati Brščič. Retorika se je zdela primerna izbira Zornu: »Mislim, da bi jih bilo lahko deset, če bi bili dobri.« »In če bi jih lahko financirali,« je pripomnil nekdo. Iz zadnje vrste se nam je zazdelo, da je bil to g. Glas Razuma.